Kartelni dogovor med slovenskimi gradbenimi podjetji na čelu z SCT Ivana Zidarja in Primorjem Dušana Črnigoja nas je po besedah nekdanjega direktorja Urada za varstvo konkurence Janija Soršaka stal kar dve milijardi evrov. Ceno gradnje slovenskih avtocest je namreč t. i. zemonski sporazum med gradbinci iz leta 1998, s katerim so si razdelili gradbene posle, podražil za omenjeni znesek, seveda na račun davkoplačevalcev.
Koliko nas je v preteklih letih stalo kartelno dogovarjanje o cenah in razdelitvi trga med velikimi dobavitelji v zdravstvu, bomo morda izvedeli čez deset ali dvajset let, torej z zakasnitvijo, podobno kot pri avtocestah. Da do kartelnega dogovarjanja med dobavitelji v zdravstvu prihaja, poznavalci ne dvomijo, rezultat tega so med drugim izredno preplačani medicinski pripomočki in material. Konec koncev je davkoplačevalskega denarja dovolj, da si ga posvečeni razdelijo med sabo, pa še nekaj drobtin za manjše igralce se najde.
Ob novici, da bo Agencija za varstvo konkurence preverila sume o kartelnem dogovarjanju dobaviteljev pri razpisu za nabavo žilnih opornic, velja poudariti, da bi morala ta agencija pod vodstvom Andreja Matvoza že sama v preteklosti začeti postopke zoper kartelno dogovarjanje pri dobavah v zdravstvu.
Kajti v preteklosti se je že neizpodbitno izkazalo, da v zdravstvu obstajajo kartelni dogovori. Na primer kartelni dogovor med največjima velikima drogeristoma – Kemofarmacijo in Salusom. Za ti dve družbi je AVK pred tremi leti ugotovila, da sta ravnali usklajeno pri določanju cen zdravil na debelo, pri delitvi trga oziroma javnih naročil za dobavo zdravil javnim lekarniškim zavodom in da sta oddajali prikrojene ponudbe v postopkih javnega naročanja pri javnih zavodih. Pred dvema letoma je to kartelno dogovarjanje potrdilo tudi vrhovno sodišče.
Nekdanji direktor AVK Andrej Krašek je proti koncu svojega mandata dejal, da imajo sledi, da obstajajo karteli pri prijavah na javne razpise v zdravstvu in da bo to njihov glavni fokus. Porazno je, da so cenovne ekscese pri dobavah bolnišnicam razkrili šele mediji in ne pristojne institucije, še bolj pa, da ni do zdaj še niti en akter take korupcije prišel pred sodnika.
Bodo kar držale besede kardiologa Blaža Mrevljeta, da imamo namesto ministrstva za zdravje ministrstvo za zaščito korupcije v zdravstvu. Na tem področju imamo žal tudi več »humanitarcev« tipa Janez Zemljarič, ki se nam lahko samo smejijo v obraz.
VEČ V TISKANEM REPORTERJU IN TRAFIKI24
