»Seveda se posvetujem sam s sabo, včasih pač potrebujem nasvet najboljšega poznavalca.« Tako razmišljanje je značilno za večino slovenskih filmskih ustvarjalcev. Da mednje sodi tudi Miha Hočevar, je potrdil s filmom Gremo mi po svoje 1. Kljub v nebo vpijočim pomanjkljivostim, ki jih je prizanesljiva filmska kritika raje spregledala, film pa celo razglasila za vzgojen, je Hočevar s finančno podporo Slovenskega filmskega centra lahko posnel njegovo nadaljevanje Gremo mi po svoje 2 ter ga ob dodatni promociji predstavil na nedavnem 16. festivalu slovenskega filma v Portorožu. Tokrat je bila pred filmskimi kritiki res težavna naloga, saj jim ni uspelo najti niti treh prepričljivih razlogov za ogled tega res slabega, predvsem do žensk žaljivega in vulgarnega filma. Zaradi prikazov pijančevanja, vročih scen z namigovanjem na spolni odnos in kletvic kar počez, se je film izkazal kot povsem neprimeren za otroke, četudi je namenjen prav njim. A kaj potem, če nekdo ne razume ironiziranja stereotipov in klišejev, za kar naj bi po mnenju samovšečne režiserske drže šlo. Bo pač treba posneti še tretji del, da bodo vsi filmsko neozaveščeni gledalci le razumeli, kaj vse se skriva v sporočilu velikega filmskega misleca.
Da določeni ljudje vedno dobijo denar za snemanje slabih in nezanimivih filmov, na kar je doslej že večkrat javno opozoril na Poljskem delujoči režiser Mitja Okorn, se potrjuje skoraj ob vsakem filmu, izjema le še potrjuje pravilo. Nekaj skoraj povsem podobnega kot v primeru Hočevarja se je zgodilo ob snemanju filma Piran Pirano. Za to, da bi bil posnet filmski prvenec režiserja Gorana Vojnovića, naj bi se po navedbah režiserja Okorna vztrajno menjavali člani strokovne komisije, dokler niso našli take, ki je bila pripravljena potrditi scenarij. Film, za katerega je bilo v končnem seštevku porabljenih kar 1,6 milijona evrov, od tega »meni pol in tebi pol«, si je ogledalo le 2.000 gledalcev, poskusi uvrstitve na vse mogoče festivale, pa četudi naj bi bilo teh kar trikrat več, kot je na leto posnetih filmov, naj bi povsem spodleteli. Nič zato, režiserju Goranu Vojnoviću je bila ponujena še ena priložnost za film Čefurji raus, posnet po Vojnovićevem literarnem prvencu, ki si ga bodo slovenski gledalci lahko ogledali oktobra.
Filma Gremo mi po svoje 2 in Čefurji raus sta lahko svojevrstna testa za merjenje naše potrpežljivosti in jasna kazalca, da je Slovenija, kjer ne šteje talent, temveč politična pripadnost, res dežela izgubljenih priložnosti. Ali je prišel čas pakiranja kovčkov ali morda čas, ko je vendarle treba najti rešitev. Vsaj za slovenski film bi bilo za začetek povsem dovolj, če bi se zamenjal vsaj kakšen direktor Slovenskega filmskega centra.
