Biserka Karneža Cerjak o predsedniku, ki ga nismo nikoli imeli

»Sreča-nesreča: ni usodi mar, kaj nam v menjavi časa je njen dar,« to so besede pesnika Alojza Gradnika, ob katerih se lahko sprašujemo, zakaj nam nikoli ni bilo dano, da bi imeli slovenskega Vaclava Havla. Edini, ki bi bil upravičen do take primerjave, je bil le Jože Pučnik, na katerega so se ob osemdesetletnici rojstva spomnili njegovi sopotniki, a je tudi v današnjem času, ko se nikakor ne zmoremo izviti iz delitev na prvorazredne in drugorazredne teme, ostal ožigosan kot revanšist. Tako je bilo tudi pred dvajsetimi leti, ko se je iz Nemčije vrnil v domovino ter postal kot predsednik Demosa kandidat za predsednika države, tako je bilo tudi v komunističnem režimu, kjer je kot »napaka sistema« za nekaj let izginil v zaporu.

Obenem so mu bile odvzete vse državljanske pravice, na ljubljanski univerzi, kjer je diplomiral, pa mu kasneje niso hoteli izdati niti diplome. V Nemčiji, kamor je emigriral po dolgoletni zaporni kazni, je tako moral začeti vse znova, od pristaniškega delavca pa vse do univerzitetnega profesorja. Kakšen čas in kakšna volja človeka, ki po besedah predsednika vlade Janeza Janše ni nikoli pristal na dvojna merila, čeprav jih je bil ves čas deležen.

Ko se spominjamo Jožeta Pučnika, postaja sedanji predsednik republike dr. Danilo Türk vedno manjši. Ker je ob letošnjem 8. marcu očitno pozabil narediti sebi in svojim somišljenikom na ljubo primerjavo med prvorazrednimi in drugorazrednimi temami, se je toliko bolj aktiviral dan kasneje. Čeprav ga nihče ni prosil za mnenje, se mu je zdelo očitno zelo prav, da javni gonji proti poslancu Ivanu Simčiču, ki je osumljen, da je poneveril srednješolsko spričevalo, doda nov in še močnejši veter.

Po Türkovem prepričanju zaplet s spričevalom zelo negativno vpliva ne le na verodostojnost in legitimnost poslanca, temveč celo na ugled celotne politike in državnega zbora. A to mu še ni bilo dovolj, saj je Simčiča spomnil na etiko in moralo, Desus pa pozval, da ima tokrat na konkretnem primeru priložnost, da pokaže svoj odnos do vprašanja verodostojnosti in legitimnosti poslanca.

Namesto da bi se ob dajanju levit o politični etiki, morali in politični kulturi vendarle končno spomnil in ozavestil vse svoje dosedanje grobe spodrsljaje ter se vsaj malo posul s pepelom, si s svojim ekscesnim pozivom poskuša zgolj tlakovati pot do novega predsedniškega mandata. Le kaj smo storili hudega, da smo se zataknili nekje v času in si moramo s tretjerazrednim predsednikom deliti in pripovedovati tretjerazredne zgodbe?