Vezi med Srebrenico in Hudo Jamo pletejo tudi besede ameriškega predsednika Baracka Obame, izrečene ob obletnici genocida v Srebrenici; dejal je, da moramo zavrniti tako poskuse izkrivljanja obsega zločina kot racionalizacije motiva zločina, saj poskušajo za zanikanje nespornega dejstva, da je šlo za genocid, okriviti žrtve.
Pred sedemnajstimi leti se je v Srebrenico zateklo skoraj 30.000 Bošnjakov iz vse Bosne, varovanje maloštevilnih nizozemskih pripadnikov mirovnih sil Združenih narodov pred vdorom srbskih sil ni bilo uspešno. V času, ko je bilo na območje bošnjaških sil nasilno pregnanih okoli 25.000 žensk, otrok in starejših, so v gozdove pregnali okoli 8.000 muslimanov in jih kruto pobili. Madež poboja je še vedno izjemno močan, toliko bolj, ker je bil pred očmi svetovne javnosti, predvsem pa pod bremenom obtoževanj Združenih narodov, ki bi lahko s pravočasno okrepitvijo modrih čelad preprečili enega izmed najbolj mračnih dogodkov 20. stoletja.
Spomin na žrtve oživi ob vsaki novi obletnici pokola, zaznamovani z novimi izkopi, identifikacijo in pokopom. V sedemnajstih letih je bilo pokopanih že 5.137 žrtev, prav letos pa so v spominskem centru Potočari, kjer se je zbralo okoli 40.000 ljudi, pokopali posmrtne ostanke 520 na novo identificiranih žrtev. »Šele danes vsakemu izmed njih vračamo identiteto, ime in priimek. Za vse nas danes postajajo ljudje, niso več neznani neidentificirani posmrtni ostanki,« so ob grobovih izrečene besede, ki dajejo upanje in ki bi jih želeli slišati ne le v Srebrenici, temveč tudi ob rudniku peri Hudi Jami.
Tudi v njem je bilo pred šestdesetimi leti izbrisanih iz javnega spomina več tisoč žrtev. Tako je ostalo vse do danes. Še vedno nimajo imena, priimka, nimajo niti groba, saj jih nismo pokopali. Mnoge med njimi ga nikoli ne bodo imele, saj se izkopi v globokem jašku, v katerem naj bi bilo okoli 2.000 žrtev, ne bodo nadaljevali. Kaj bomo povedali drug drugemu, ko bo v Srebrenici pokopana še zadnja žrtev z imenom in priimkom? Ali si bomo morda po vsem tem vsaj priznali, da med žrtvami pokolov ni nobenih razlik in da ima vsaka izmed njih pravico do dostojnega pokopa?