Nedavni obisk papeža Frančiška na Kubi in v ZDA je utrdil njegov sloves ikone neosocialistov. V družbi Raula in Fidela Castra ter Baracka Huseina Obame je spet napadel tržno gospodarstvo, klimatske spremembe in protipriseljensko politiko. Kljub presežkom socialne demagogije ni povedal ničesar, česar ne bi našli v dveh temeljnih dokumentih njegovega pontifikata, tj. apostolski spodbudi Evangelii Gaudium in encikliki Laudato Si. Politično korektni komentatorji si obupno prizadevajo njegova sporočila označiti z evfemizmi, kot je posodobitev socialnega nauka Cerkve in katoliškim prizadevanjem za izboljšanje sveta. Menim, da je potrebno stvari poimenovati takšne, kot so. Če nekdo hodi kot raca, se oglaša kot raca, se druži z racami, potem najbrž je raca. In po dveh letih Frančiškovega pontifikata se težko izognem sklepu, da imamo papeža socialista, rdečega papeža. Za Katoliško cerkev pa tudi za ves svet je to veliko nazadovanje. Nenazadnje je ravno Katoliška cerkev pomembno prispevala k zlomu komunizma. Spomnim se enciklike Divini Redemptoris Pija XI., ekskomunikacije komunistov s strani Pija XII., vloge Janeza Pavla II. pri rušenju berlinskega zidu, pa razglasitve teologije osvoboditve za herezijo s strani kardinala Ratzingerja, kasnejšega papeža Benedikta XVI. V zadnjih sto letih je kot glavnega nasprotnika Katoliška cerkev zaznavala komunizem. S Frančiškom je nastopil preobrat, sovražnik je tržno gospodarstvo.
Po Frančišku tržno gospodarstvo ubija, povzroča neenakost, revščino, onesnaženje, segrevanje ozračja, vojne in menda botruje celo islamskemu terorizmu. V primerjavi z Evangelii Gaudium in Laudatum Si se Kapital Karla Marxa bere kot zagovor kapitalizma. Tisto, kar osuplja pri Frančiškovi kritiki tržnega gospodarstva, ni kritična ostrina, ampak intelektualno uboštvo, pravzaprav zanikrnost argumentacije. In zlasti popolno neskladje trditev s stvarnostjo. Kapitalizmu je bil celo Marx pripravljen priznati, da je družbenoekonomski sistem, ki je glede razvoja produkcijskih sil neprimerljiv s čimerkoli. Je sistem, ki s podjetništvom in svobodno menjavo odgovornih posameznikov spodbuja ustvarjanje bogastva. Tržni sistem je v zadnjih stoletjih milijardam posameznikom omogočil človeka vredno življenje onstran revščine in zagotovil nesluten tehnološki napredek. Socializem nasprotno prinaša civilizacijski mrk. Ne zagotavlja preskrbe z osnovnimi življenjskimi potrebščinami, zavira ustvarjanje bogastva, inovativnost in tehnološki napredek. Za povrh so socialistično vodena gospodarstva bistveno večje breme za okolje.
Glavna ost Frančiškovih diatrib je usmerjena proti revščini, ki naj bi bila posledica tržne družbe. Zanimivo, da njemu ljube, s socializmom okužene latinskoameriške države, kot so Argentina, Kuba ali Venezuela, ne slovijo ravno kot države blaginje. Nasprotno, so države z endemično revščino. Očitno ne razume zgodovinskega sporočila 20. stoletja, da socializem ne deluje, da socializem = revščina. Zategadelj njegovo zavzemanje za radikalno prerazdelitev svetovnega bogastva oziroma distributivni socializem ne more delovati. Vedno znova in znova ponavljati isto stvar (beri socializem) in pričakovati drugačne rezultate, meji na slaboumnost. A pri Frančišku bolj kot šibka družbena analiza, ki je nemara posledica ekonomskega agnosticizma, zbuja skrb etični zdrs. V zavzemanju za sočutnost do ubogih, ki je krščanska krepost, zagreši kategorialno napako. Sočutnost, ki je moralni, preoblikuje v politični imperativ. Frančiškova sočutnost je sočutnost z denarjem drugih ob očitnem zanikanju svobodne volje. Lepota krščanstva je v poudarjanju osebnega odnosa do Boga in osebne odgovornosti do ubogih. Prisilna sočutnost, kot jo zagovarjajo socialisti, ni krepost.
Papež se kot moralna avtoriteta seveda mora opredeljevati do družbenih vprašanj. A to mora biti utemeljeno na rigorozni, na dejstvih temelječi družbeni analizi in katoliškem socialnem nauku. Ta gotovo ni združljiv z religioznim marksizmom, izrodkom frankfurtske šole, ki ga pridiga Frančišek. Sicer je mogoče soglašati s kritiko potrošništva in enodimenzionalnostjo človeka, ki naj bi ga povzročal tržni mehanizem. A napačno je v trgu, kot počne Frančišek, iskati odgovore na eshatološka vprašanja. Trg je zgolj mehanizem, in to najboljši možni mehanizem, za reševanje ekonomskega problema družbe. V nasprotju s Frančiškovim naziranjem je v celoti združljiv s krščanstvom. Še več, za svoje učinkovito delovanje potrebuje neformalne institucije, ki so utelešene v šestih od desetih zapovedi. Iz zgodovine vemo, da so družbene ureditve, kot je npr. socializem, utemeljene na laži, kraji in pobojih, evolucijsko nestabilne. Krščanstvo vzpostavlja institucionalno podlago, ki v tržni družbi spodbuja ustvarjanje bogastva. Bogastvo samo po sebi ni nič slabega, pomemben je namen njegove uporabe. Ali kot se je posrečeno izrazila Margaret Thatcher, dobrega Samaritana in njegovih dobrih namenov se ne bi spominjal nihče, če ne bi imel tudi denarja.
Tako za Katoliško cerkev kot za celoten svet bi bilo bolje, če bi se papež namesto na marksistične uvide frankfurtske šole naslonil na ordoliberalizem freiburške šole. Walter Eucken, Wilhelm Röpke, Ludwig Erhard idr. so s posrečeno združitvijo krščanske etike in ekonomskega liberalizma pomembno prispevali k nemškemu gospodarskemu čudežu. In ravno gospodarska rast in ne prerazdeljevanje je zagotovilo za odpravo papeževe bolečine, svetovne revščine.
Če je Katoliška cerkev preživela pontifikata Bonifacija VIII. ali Aleksandra VI., bo nemara preživela tudi vladanje rdečega papeža. Hudo bi bilo, če bi Frančiškov »u'mbaja« marksizem resno začeli jemati verniki ali celo svetovni voditelji.