V Sloveniji z liberalizmom nimamo sreče. V četrt stoletja samostojne države je liberalizem najbolj zlorabljena in posledično omadeževana politična paradigma. Oznaka »liberalec« danes pomeni psovko, in to, upoštevaje početje politikov, verolomnih zlorabnikov liberalizma, od Janeza Drnovška do Gregorja Viranta, upravičeno. Slovenski liberalizem je postal sinonim za previrantstvo, klientelizem, kriminal in korupcijo, za ugrabitev države, vsegliharstvo in čaščenje multikulturnosti. Svoje svetovljanstvo dokazuje s prizadevanji po dekonstrukciji družine, z moralnim nihilizmom, strpnostjo do vseh oblik polimorfne perverznosti, od buzerantstva do drugih oblik sodomije. Zožil se je v libertinstvo, ki s pravim, klasičnim oziroma konservativnim liberalizmom nima povezave. Še več, gre za zanikanje klasičnega liberalizma, dejansko za politično utelešenje naukov frankfurtske šole kulturnega marksizma. Naš lažni liberalizem ni nič drugega kot socializem, različica 2.0.
Največje zasluge za pojmovno izvotljenje liberalizma pri nas pripisujem »najuspešnejšemu« psevdoliberalnemu projektu, tj. ZSMS oziroma LDS. Že geneza stranke oziroma njenih akronimov je povedna; od socialistične mladine do liberalne demokracije. Slovenski komsomolci naj bi se po padcu berlinskega zidu odpravili na svojo pot v Damask, iz Savlov naj bi postali Pavli. Nekdanji častilci Marxa, Engelsa in Kardelja naj bi ponotranjili von Hayeka, Friedmana in Sirca. No, danes vemo, da ta osebna preobrazba ne samo da ni uspela, ampak v izhodišču ni bila iskrena. Intelektualni volte face razsežnosti Marx-Hayek ali Kardelj-Sirc je tudi za doktrinarnega agnostika, resnici na ljubo, težko predstavljiv. Je pa preprosto pojasnljiv kot politična prevara, spodbujena s potrebo po političnem preživetju. Socializem je bil konec osemdesetih zgodovinsko ovržen, zato so socialisti potrebovali nov ideološki habit. Liberalizem je bil kot neomadeževana doktrina s pozitivno konotacijo svobode kar pripraven. Resnici na ljubo pojmovna ugrabitev liberalizma ni nekaj zgodovinsko izjemnega, o čemer je na primeru novega angleškega liberalizma (Bosanquet, Green, Hobhouse, Keynes) že pred več kot osmimi desetletji pisal eminentni avstrijski polihistor Joseph Schumpeter. K srcu si jemljem njegovo opozorilo, da v času, ko pojmi izgubljajo svoj pomen, posamezniki izgubljamo svobodo.
Politično poigravanje socialistov z liberalizmom se je nadaljevalo tudi po propadu LDS. Tudi njegovi psevdoliberalni nasledniki Zares, PS, ZAAB, DL in SMC so brezsramno prisegali na liberalizem, a dejansko zagotavljali kontinuiteto socializma. Res pa so maske po začetku gospodarske krize počasi začele padati. Povedno je, da se je leta 2011 stranka Zares – nova politika preimenovala v Zares – socialno liberalni, zgledu so nedavno sledili tudi v stranki Alenke Bratušek in se preimenovali iz ZAAB v Zavezništvo socialno-liberalnih demokratov. Tako Golobič kot njegova varovanka Bratuškova sta odkrila leseno železo, kombinacijo lib-lab, socialni oziroma progresivni liberalizem. Pojmovni jasnosti bi ljubo bilo, če bi v celoti opustili humpty-dumptyjevsko igranje z označevalci in se preimenovali v to, kar so bili in kar so, socialisti. Temu v prid govori tudi vedno krajša razpolovna doba psevdoliberalnih podjemov. Menim, da so lažni liberalizem in njegovi protagonisti v naši politični stvarnosti amortizirani.
Ni treba biti prerok v lastni domovini za ugotovitev, da po četrt stoletja samostojnosti Slovenija potrebuje sproščanje, osvoboditev. Več politične, ekonomske in osebne svobode. Žal do danes nismo odgovorili na temeljno državoznansko vprašanje oziroma rešili t. i. Benthamovega problema, kaj so in kaj niso naloge države. Prepričan sem, da je klasično liberalni odgovor pravi. Poglavitna naloga države je zagotavljanje varnosti lastninskih pravic, svobode sklepanja pogodb in neodvisnega, nepristranskkega ter razumnega sodstva. Skratka, pravna država. Tržno gospodarstvo ne more delovati v institucionalni praznini, potrebuje trden pravni okvir, kar freiburška ordoliberalna šola imenuje Ordnungspolitik. Ta pomeni vzpostavitev tržnih institucij, izključuje pa državno vmešavanje v tržni proces kot tak, zlasti odločanje o cenah, proizvodnji in razdelitvi. Bolj ko bo država pravna, manj potreb bo po njeni socialno-distributivni funkciji.
Upoštevaje razmislek o vlogi države bi želel opozoriti na eno večjih pojmovnih zmot, tj. umevanje liberalizma kot moralne filozofije. Klasični liberalizem ni moralna filozofija, je politična filozofija, ki se ukvarja s tem, kaj posamezniki in država lahko naredimo drug drugemu. Posledično je enačenje z moralnim relativizmom, s protagorejskim poveličevanjem človeka kot merila vsega, kot subjekta, ki si lahko sam postavlja svoje zakone in vzpostavi čisto subjektivno moralo, napačno. Klasični liberalizem postulira, da dobre družbe ni mogoče oblikovati onstran minimalnega skupnega imenovalca, ki ne more biti prav daleč od dekaloga. No, vsaj sedem od desetih zapovedi je ključnih za vzpostavitev svobodne družbe.
Iz povedanega sledi, da pravega oziroma klasičnega liberalizma ne moremo umeščati na politično sredino, ampak je izrazito desna doktrina. Nikakor ni nekakšna tretja pot med socializmom in konservativizmom, kot jo radi prikazujejo naši politično-filozofski ignoramusi. Pravi liberalec je zaprisežen antikomunist, antietatist in zelo verjetno politično nekorekten socialni in kulturni konservativec. Slovenstvo in država pa mu pomenita več kot pet evrov v žepu.
V kontekstu prestrukturiranja desnice bi bil pojav klasično liberalne stranke dobrodošel, sorazmeren uspeh Državljanske liste na volitvah leta 2011 pa je dokaz za obstoj obetavnega političnega segmenta. Seveda samo klasično liberalni program ne bo vreden papirja, na katerem bo napisan, če ga ne bodo udejanjali verodostojni posamezniki. Menim, da bo njihova odsotnost tudi v prihodnje glavni problem desnice.