Evropska unija je v krizi. Globoki krizi. Zaradi obsedenosti s politično korektnostjo in multikulturnega kulta ni sposobna izvajati osnovnih funkcij države, tj. zavarovanja mej, lastnine in svobode svojih državljanov. Institucija, ki ni sposobna zagotoviti nadzora vstopa in izstopa in se odreka monopolu nad uporabo sile na ozemlju, kjer naj bi uveljavljala suverenost, ni država. In ravno v času, ko smo priča očitnemu infarktu državnosti, smo priča pobudam o korenitem preoblikovanju EU. A ne v smeri soočanja s civilizacijskim izzivom in posledicami, ki jih prinašajo islamski ekspanzionizem in džihad z invazijo nezakonitih priseljencev. Nasprotno. Francoski minister za gospodarstvo, neosocialist Emmanuel Macron je prejšnji teden »presenetil« s pobudo o oblikovanju gospodarske vlade evrskega območja s superkomisarjem za ekonomsko politiko in izdatnim proračunom za horizontalne transferje med članicami evrskega območja. EU bi se po francoskem videnju morala preoblikovati v transferno oziroma fiskalno unijo.
Z izhodiščem francoske diagnoze se je mogoče strinjati. Evrska denarna unija ne deluje dobro in je daleč od optimalnega denarnega območja. Simptomi, kot so stalnost grške krize, stagnantnost perifernih držav, nekonkurenčnost, visoka brezposelnost, problemi proračunskih deficitov in javnega dolga itd., to samo potrjujejo. V celoti napačna pa je francoska anamneza in predlagana terapija. Za tegobe Grkov, Italijanov, Francozov in drugih olivojedcev ni kriv ne evro, še manj Nemčija. Vsaj ne neposredno. Po dobrih šestnajstih letih obstoja evra si moramo priznati, da politična odločitev o pripustitvi držav z dolgoletno tradicijo šibkih valut, kot so Grčija, Francija, Italija, Španija, Portugalska in nenazadnje Slovenija, ni bila prav modra. Članstvo v evrskem območju jim je odvzelo pomemben instrument ekonomske politike, na katerega so se zanašali desetletja, tj. devalvacijo oziroma razvrednotenje domače valute. Z njo so lahko zakrivali pomanjkljivosti državnega aparata, korupcije, strukture in nekonkurenčnosti svojih gospodarstev. Francoski predlog dejansko ne zdravi bolezni, ampak placebo devalvacije zamenjuje s transferji. Bogate članice naj bi tako s horizontalnimi transferji stalno pomagale perifernim državam. Bodisi z neposrednimi horizontalnimi plačili ali posredno s privolitvijo v izdajo t. i. evroobveznic ter socializacijo jamstev in obrestnih pribitkov.
Kakšne bi bile posledice transferne unije? Ekonomske po mojem mnenju izrazito negativne. Izjemno bi se povečalo moralno tveganje v državah neto prejemnicah transferjev. Že do sedaj je bilo v t. i. svinjskih državah (PIGSS) zaznati izjemen odpor proti strukturnim reformam, ki jih pogojujejo programi ESM, EK in ECB. Namesto nujnega uravnoteženja javnih financ ter prilagoditve plač in cen produktivnosti gospodarstev bi si lahko obetali vrnitev razbrzdane keynesianske fiskalne politike. Ker tujega denarja, tj. evropskih transferjev, zlepa ne bi zmanjkalo, bi to zagotovilo preživetje distributivnega socializma. Tudi učinki povečane razpoložljivosti evropskih sredstev na gospodarski razvoj so vprašljivi. Pri podjetnikih dostopnost subvencij krepi odvisniško miselnost. Ti se namesto z razvojem svojih podjemov primarno začnejo ukvarjati s črpanjem ekonomskih rent. Primer Grčije kaže, da tudi 360 milijard evrov pomoči in 160-milijardni odpis dolga v zadnjih petih letih državi prav nič ne pomaga, če se ne naslovijo vzroki, tj. zgrešena miselna podlaga. Gre za prepričanje, da javni sektor ustvarja delovna mesta in gospodarsko rast ter da je pot v lepšo prihodnost tlakovana z visoko, deficitno financirano javno porabo.
Prav tako negativno vrednotim politične posledice vzpostavitve transferne unije. Transferna unija poglablja povezovanje med članicami, zmanjšuje vlogo nacionalne države in izrazito krepi vlogo Evropske komisije. Ne bilo bi prav modro takšnim političnim karikaturam, kot je Jean-Claude Juncker in 27 njegovim soposestnikom komisarskih sinekur, zaupati še večje pristojnosti. Demokratični in zdravorazumski primanjkljaj je tam že danes prevelik. Bi pa vzpostavitev transferne unije pomenila velik korak k vzpostavitvi Evropske federacije oziroma Združenih držav Evrope, tvorbe vprašljive demokratične legitimnosti. Težko si predstavljam pripravljenost Finca ali Nemca stalno podpirati samosvoj življenjski stil Grka ali Španca. Solidarnost ima vendarle meje. In običajno se konča na državni meji.
Čeravno Slovenci izkazujemo veliko privrženost EU, bi zaradi zgodovinskih razlogov do zamisli o preoblikovanju EU v transferno unijo ali celo Združene države Evrope morali biti zadržani. Naše izkušnje z življenjem v SFRJ niso bile prav navdušujoče in vse prej kot voda na mlin zagovornikov federalizma. Ekonomska protislovja med razvitimi in nerazvitimi republikami skupaj z retoriko o izkoriščanju so presenetljivo podobni današnjim razpravam na ravni EU. Ne pozabimo, da je bil eden pomembnejših razlogov za slovensko osamosvojitev ekonomski, tj. odvajanje denarja za potrebe federacije in nerazvitih. Nisem čisto prepričan, da bodo Nemci v neskončnost pripravljeni igrati vlogo »The Paymaster of Europe«. Federacije so zategadelj precej pokvarljivo blago.
Slovenija kot evropska opomba pod črto ne bo narekovala smeri razvoja EU, to pa ne pomeni, da moramo kar sprejeti zamisli o federalizaciji in pristati na položaj nepomembne zvezne državice. Združene države Evrope so arhetip politične utopije. Ne Napoleonu in ne Hitlerju nasilna vzpostavitev ni uspela, današnjim omlednim evrokratom pa ne kaže nič bolje. EU po mojem lahko preživi samo kot ohlapna zveza suverenih, nacionalnih držav. Potrebujemo več Evrope in manj EU.