Eden največjih problemov sodobnosti je zloraba jezika oziroma preoblikovanje jezika v imenu tako imenovane politične korektnosti. Tak jezik zabrisuje vse razlike, ki normalni jezik vzpostavljajo. Razlike namreč – po mnenju postmodernih »ideologov« pomenijo največje nasprotje njihovemu prvemu maliku: politični korektnosti. Tak jezik se po francosko imenuje langue de bois ali leseni jezik oziroma jezik, v katerem v stavkih melješ neuporabno žagovino.
Takšen jezik je usvojila evropska (uradna) politika. Govori tako, da ne boš nič povedal: če ne boš nič povedal, se ne boš nikomur zameril in nihče te ne bo prijemal za brado. In boš lahko napredoval, da boš še bolj nejasno govoril. Na koncu, ko boš prilezel najvišje, ne boš več govoril, temveč boš svoje kolege (tiste, ki so najvišje) zgolj ščipal za zadnjo plat ali jih po francosko poljubljal pred kamerami (Jean-Claude Juncker in Andrej Plenković oz. Miro Cerar). Evropski državljani (Italijani, na primer) so prav obupani, ker njihovi politiki govorijo vsi isti jezik, ki vsakokrat nič ne pove. Še napovedovanje vremena je bolj povedno.
Tak jezik govori tudi slovenska vladna politika. Ta je še posebej deviirana zaradi komunističnega substrata, na katerem večinoma raste. Ta jezik zato kombinira z lažjo, zvijačo ali še s čim usodnejšim. Od nje se učijo korumpirani katoliki, na primer postbajukovska NSI ali Marjan Šarec. Oni imajo z volivci še slabše namene kot tranzicijska levica. Pri njej (Židan, Cerar) vsaj veš, česa se imaš bati, pri Serpentinšku ali Toninu ne. Ko ta dva govorita, sicer ničesar ne povesta, a praznina njunih besed kaže nevarno zahrbnost obeh značajev. Mrtvi jezik mrtve politike!
Vendar ja najbolj zaskrbljujoče znamenje zadnjega časa to, da je tudi najvišja moralna avtoriteta na planetu krenila po tej poti. S tem ne nameravamo kritizirati temelja, na katerem svet stoji (»Peter, ti si skala, na katero bom postavil svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala«, pravi Evangelij, Mt 16, 18–19), temveč ima ta zapis za nalogo zgolj opozoriti na nujne stvari, na katerih ta »skala« stoji. Ali drugače: bolje se je zameriti svetemu očetu kot troedinemu Bogu.
Papež Frančišek
Papež je tako avtor neverjetnih »aforizmov«, ki se po našem vedenju začnejo kmalu po nastopu mandata (marca 2013). Navedimo: »Ljudje me pogosto sprašujejo, ali verjamete (Lei crede?, v italijanščini).Da, da, seveda! Ampak v kaj verjamete? V Boga. Ampak kaj je Bog za vas? Ja ... Bog(?). Ampak Bog ne obstaja. Ne bodite pohujšani ( Non scandalizate vi). Bog ne obstaja. Obstajajo Oče, Sin in Sveti duh. To so osebe. Ne neka nedoločna oblika, ki lebdi v meglici. Ta Bog meglica (Dio spray) ne obstaja. Tri osebe obstajajo.« (papež Frančišek ob priložnosti maše v Sveti Marti, 9. 10. 2014).
Oni imajo z volivci še slabše namene kot tranzicijska levica. Pri njej (Židan, Cerar) vsaj veš, česa se imaš bati, pri Serpentinšku ali Toninu ne.
V zgodovini še ni bilo papeža, ki bi spregovoril stavek »Bog ne obstaja«, kajti ta stavek je last njegovega nasprotnika, antipapeža, to je hudega duha. Hudič prepričuje, da Bog ne obstaja. Bog obstaja, in sicer kot duh. »Bog je duh in tisti, ki ga častijo, ga častijo v duhu in resnici (Jn 4, 24).« Govoriti o »Dio spray«, pri čemer je angleški termin toliko kot jeklenka (»sprej«), ki nam služi za britje, okraševanje tort, mazanje verige na kolesu, utrjevanje pričeske itd., je že kristjana nevredno, kaj šele za papeža. Bog obstaja kot sobistvena (konsubstancialna) enota treh oseb, pri čemer se katolištvo od pravoslavja razlikuje zgolj v tem, da pri prvih Sveti Duh izhaja iz Očeta in Sina (t. i. Filioque), pri drugih pa ne. Bog obstaja v osebah: njegova skrivnost je človeškemu razumu nedostopna. To so uradni povedki cerkvenega nauka.
Ampak Frančiškovo sporočilo je grozotno demoralizirajoče. Papež namreč sam oznanja, da je govoriti o Bogu politično nekorektno in da je to formulacijo treba omiliti tako, da se jo razgradi na njene sestavine: obstajajo tri osebe, ki so nepovezane, da se ne bo kdo ob njihovo enoto spotaknil. Papež umika Boga iz javnega diskurza, češ da gre za preveč spotakljiv pojem. Zgolj tako lahko razumemo pridigo sedanjega namestnika apostola Petra na Zemlji.
Ob Bogu je politično nekorekten pojem tudi pekel. Malo pred veliko nočjo naj bi se sedanji papež v intervjuju (pogovoru) z Eugenijem Scalfarijem (La Repubblica) pridušal, da pekel ne obstaja: duše, ki se ne spokorijo, niso pogubljene (»Secondo papa Francesco le animeche non si pentono non vengono punite«). Ko je izbruhnil škandal, je interveniral Sveti sedež. Šele forenzično-jezikovna raziskava pokaže, kaj se je zgodilo in zakaj je šlo. Na prvi pogled bi se zdelo, da gre za demanti. A natančnejša raziskava razkrije, da ni tako. Najprej: Eugenio Scalfari ni zanikal, da bi Jorge Mario Bergoglio ne rekel kaj takega. Tiskovni urad Vatikana je nato dejal, da ni šlo za intervju, ampak za Scalfarijevo rekonstrukcijo Bergoglijevih besed. S tem se je tiskovno predstavništvo Svetega sedeža spretno ognilo odgovoru na vprašanje, kaj se je zares zgodilo, nakazalo pa nekaj zelo pomembnega. »Rekonstrukcija« je namreč pojem, ki ga uporabljamo za konstruiranje nečesa iz znanih elementov. Scalfari je rekostruiral papežev pogled na eshatološka vprašanja (večnost, smrt, pekel, nebesa), pri čemer je poudaril Bergoglijevo prepričanje, da pekla pač ni. To je najbolj verjetna »rekonstrukcija« uradnega vatikanskega stališča v tej zadevi.
S tem prihajamo do jedra problema, ki tare Evropo. V imenu politične korektnosti njeni predstavniki žrtvujejo najbolj bistvene elemente njene zgodovinske in sedanje identitete. Pri tem se nihče niti ni vprašal, kaj politična korektnost je, bolje, čemu sploh služi. Če bi se, bi prišel do enega samega možnega odgovora: to je en velik nič, ki ničemur ne služi.
Ustanovitelj Cerkve bi dejal, kot je že nekoč: »Če pa slepi slepega vodi, bosta oba padla v jamo« (Mt 15, 14). Francoski mislec André Frossard je napisal odmevno uspešnico Bog obstaja, srečal sem ga (Dieu existe, je l'ai rencontré). To je tudi zadnja resnica o stvari: Bog obstaja, a o njej bi moral biti prvi poučen – prav papež.
