Vsaka revolucija – ti blodni poskusi spreminjanja družbenega in ekonomskega reda v celoti, in to z vrha navzdol – je vodila v prelivanje krvi, bedo, tiranijo. Zgodovina je pri tem enotna – razen glede ameriške revolucije, katere 238. obletnico so praznovali letošnjega 4. julija.
Francoska revolucija, prva egalitarno-racionalistična vaja moderne dobe, je popeljala v vladavino terorja in v veliki meri napovedala marksistične revolucije tako po obliki kot vsebini. Po drugi strani je ameriška revolucija rodila prvo demokracijo moderne dobe ter najbolj svobodno in uspešno družbo, kar jih je človeštvo videlo.
Kot je lord Acton pozneje zapisal, se je zdelo, da Evropa ne zna ceniti svobode. Svoboda je morala pasti na plodna tla v Ameriki, da je lahko zavzela svet. Temeljno vprašanje je, zakaj je prav ameriška revolucija v primerjavi z drugimi, povzročila svobodno družbo tako v političnem kot gospodarskem pomenu. Odgovor je ta, da ameriška neodvisnost pravzaprav ni bila posledica revolucije. V ZDA, drugače kot v Franciji in Sovjetski zvezi, nikoli niso poskušali vzpostaviti novega reda od začetka in nikoli niso zaupali družbenim načrtom, ki so jih zasnovali intelektualci.
Ko so se kolonisti uprli angleškemu kralju, so ga obtožili, da je prekršil najbolj osnovne institucije in načela angleške tradicije. Poudarili so pravico do lastnine, politične zastopanosti in dolžnega pravnega postopanja. Prvi naseljenci v Ameriki so vključili pravno državo in načela suverenosti ljudstva v osnovo političnega reda. Pri ameriški revoluciji je bilo ključno obdržati in ne zrušiti že uveljavljene institucije. Tako je Edmund Burke, ki je sprožil eksplozivni napad na francosko revolucijo in njen poskus vzpostavitve novega reda od vrha navzdol, branil ameriško revolucijo. Dejal je, da so bili kolonisti »predani svobodi, in to po angleških zamislih in načelih.«
John Adams, drugi predsednik ZDA in verjetno najbolj bran izmed vseh ustanovnih očetov, je celo izjavil, da francoska revolucija s svojim egalitarizmom in racionalizmom ni imela niti enega načela skupnega z ameriško revolucijo in da so bile posledične ustave »bedaste«. To je ključno dejstvo, ki je vedno ločevalo klasične liberalce od socialistov. Klasični liberalci po anglosaški tradiciji verjamejo, da je napredek rezultat dolge in zapletene evolucije, ki jo poganjajo spontane sile v družbi. Institucij, kakršne so jezik, lastnina, družina, denar, trg in številne druge, ki sestavljajo družbo, si ni »izmislil« neki briljantni um. Ne, razvile so se postopoma kot posledica številnih človeških dejanj, ne da bi jih pri tem kdo usmerjal.
Zato klasični liberalci vidijo svobodo kot izvir napredka. Socialisti in tako imenovani progresivni liberalci po drugi strani verjamejo, da je mogoče napredek načrtovati z vrha in da je za družbeni napredek potrebna razsvetljena intelektualna in politična elita, ki bo sprejela zakone in tako vodila državljane. Zato vidijo v državi rešitev vsakega problema.
Liberalizem, ki je odgovoren za demokracijo in ameriški gospodarski uspeh, se zanaša na ustvarjalnost običajnih ljudi in učinkovitost civilne družbe, da poskrbi za tiste, ki so pomoči potrebni. To dejstvo je ključno. Ko je Alexis de Tocqueville v 19. stoletju obiskal ZDA, ga je prevzelo število prostovoljnih civilnih združenj, ki so po vsej državi skrbela za pomoči potrebne. Tocqueville je pripomnil, da razlika s Francijo, kjer naj bi država poskrbela za vse, ne bi mogla biti večja. Tocquevillov rojak, ekonomist Frédéric Bastiat, se je pritoževal, da Francozi pričakujejo vso možno podporo od države, Američani pa ne: sami si pomagajo. Tudi dandanes kvantitativni kazalci kažejo, da na svetu ni bolj med sabo povezanih in dobrodelnih ljudi, kot so prebivalci ZDA.
Velika solidarnost v Ameriki izhaja iz prepričanja ljudi, da je svoboda nevmešavanje tretjih oseb v življenje drugih ljudi. Torej smo svobodni, dokler nismo podvrženi volji nekoga drugega, tudi ko so naše finančne zmožnosti omejene. Če smo gospodarji svoje usode, smo odgovorni za naša življenja in po bratskem načelu tudi za dobrobit sosedov v stiski.
Čeprav razmah socialne države uničuje ameriško solidarnost, kot je dokazal Niall Ferguson, bo Američan pomagal ljudem v stiski. Ne bo se izognil svoji družbeni odgovornosti in dejal, da morajo birokrati in politiki reševati socialne težave. Solidarnost je v ameriški tradiciji stvar osebne odgovornosti, moralna obveznost do soseda in ne izgovor za povečanje državnega vpliva.
Jasno je, da je posledica te filozofije osebne odgovornosti omejena vlada. Redkokdo bi lahko bolje izrazil duha ameriškega libertarizma kot Thomas Jefferson, ki je v prvem nagovoru po nastopu funkcije predsednika ZDA postavil vprašanje: »Kaj še potrebujemo, da postanemo srečni in uspešni?« Poudaril je, da je to pametna in varčna vlada, ki bo poskrbela za varnost ljudi. Po drugi strani jim bo prepustila popolno svobodo za uresničevanje njihovih ciljev in delavcem ne bo jemala zasluženega kruha.
Naj živi revolucija Jeffersona in omenjenih! Njihovi ideali so edini izhod za Južno Ameriko, ki jo je uničila racionalistična iluzija: to, da je izvor napredka in družbene blaginje politična moč in državno načrtovanje, ne pa osebna svoboda in spontana solidarnost civilne družbe.
AtlasOne (Atlas Network): kolumna je bila prvotno objavljena v čilskem časopisu El Mercurio