Kaj pomeni voditi državo, je Alenka Bratušek, če ne prej, doumela po vrnitvi z zadnjega srečanja evropskih voditeljev v Bruslju pred kakimi desetimi dnevi. Takrat je bilo zanjo nenadoma vse jasno: sprejeli bomo fiskalno pravilo in ga vpisali v ustavo. In ga začeli izvajati že leta 2015. V hipu so izginili vsi dvomi o tem, ali je to izvedljivo ali ne. O letu 2017, ki ga je imela v mislih Pozitivna Slovenija, ni bilo več govora. Da ne omenjamo dvomov, ali je potrebno fiskalno pravilo sploh vpisati v ustavo. Izračun je zelo preprost: to je ukazala Evropa in tega se moramo držati.
Prav tako se je dogajalo pred dobrim mesecem dni, ko smo morali predstaviti reformni program in program stabilnosti: vanj je vlada Alenke Bratušek vključila slabo banko s štirimi milijardami državnih garancij, tudi privatizacijo 15 državnih podjetij. Tudi to je bilo še pred dobrima dvema mesecema nepredstavljivo, predvsem za levičarske stranke. Proces privatizacije je bil takrat »razprodaja družinske srebrnine«, slaba banka pa potrata davkoplačevalskega denarja. A bolj ko se je bližal zadnji rok, ko je bilo treba oddati Evropi ključna dokumenta, manj je bilo polemik in vse več ugotavljanja, da je treba Evropo ubogati. Seveda ni nihče v vladi tega govoril na glas, nihče v ekipi Bratuškove ni niti priznal, da je bilo treba po soočenju z evropskimi odločevalci postaviti strategijo na glavo in prevzeti reforme, ki jih je začela prejšnja Janševa vlada: politika varčevanja, rezi v maso plač v javnem sektorju, že omenjeni slaba banka in privatizacija podjetij. In kot poseben dodatek k vsemu temu: višji DDV.
Logično je sedaj za vse to kriva Evropa. Kriv je Barroso in še bolj je kriva Merklova. Pri nas prihajajo na dan ideje o demokratičnem socializmu, a se ob tem nihče več ne spomni, kako nevzdržno je bilo samoupravljanje. Ekonomist Jože Mencinger je prejšnji teden govoril o tem, da so bruseljske zahteve kapitalistični fundamentalizem. Pa nas je do tega, da mora Slovenija poslušati nasvete Bruslja, pripeljala Evropa? To je bistveno vprašanje. Ne, v ta blatni dol, v katerem smo danes, smo uspešno in »zelo strokovno« zabredli sami, brez tuje pomoči. Sedem milijard luknje zaradi bančnih posojil propadlim družbam je bilo namenjenih (skoraj) izključno slovenskim podjetjem, kredite pa so odobrile slovenske državne banke. Kaj ima s tem Evropa? Nehajmo že z demagogijo.