Vsakič ko se sestavlja nova vladna koalicija, je med programskimi točkami mogoče odkriti tudi boj proti kriminalu belih ovratnikov. Saj veste, bankrot velikih podjetij, banke tik pred zlomom, država kot rešiteljica domačega gospodarstva, boj proti korupciji. No, od začetka krize si stranke kar polnijo usta s pravičniškimi besedami o iskanju krivcev za razmere in o njihovem kaznovanju. Zločin in kazen, kot bi iz njihovih ust govoril novodobni Dostojevski. To je bilo v programu Janše in Jankovića pred volitvami 2011, to najdemo tudi v neuradnem programu vladne koalicije, ki jo sestavlja Alenka Bratušek.
Vsi o tem govorijo, a nihče se tega resno ne loti. Slovenija je danes močno okužena z virusom korupcije in klientelizma, ki je žal veliko pripomogel k temu, da je naša država zabredla v zdajšnjo gospodarsko krizo. In kaj smo s pravnega vidika doslej naredili na tem področju? Obsodba Bineta Kordeža (in še to na prvi stopnji) je premalo. Drugi veliki propadli menedžerji sploh še niso odgovarjali za pogorišča, ki so jih pustili za seboj. Da ne govorimo o bančnikih, ki so kredite odobrili. Problem je sicer res v sodstvu, a ne samo tam. Problem je tudi v pravni državi, v zakonodajalcu, v poslancih. Skozi parlamentarno sito grejo »luknjičasti« zakoni, ki omogočajo odvetnikom slalom med zakonskimi količki. Se še spomnite balkanskega bojevnika?
Zakonodajalec je torej tudi neposredno odgovoren za zdajšnje razmere. In to tudi pri osrednjem slovenskem finančnem problemu, krizi bančnega sistema. Smešno je zato poslušati vsakokratne pozive k boju proti korupciji, klientelizmu in podobnim nesnagam, če temu ne sledijo tudi konkretna dejanja. Vsaka politična stran ima za banke, največji politični plen v državi, svoje formule. Razlike med levimi in desnimi modeli reševanja prezadolženih bank smo lahko v zadnjih letih večkrat opazili. V prihodnjih tednih jim bomo najbrž spet priča. Če bo zaživela vlada Alenke Bratušek, bomo spet priča novemu (ali vsaj prenovljenemu) modelu zakonske ureditve za reševanje bank, ki bi moral razkriti tudi odgovornosti za slabo poslovanje. Po vsem tem se moramo vprašati: a slovenska politika res ni sposobna enotne strategije pri bistvenem vprašanju za rešitev gospodarstva? Strankarski interesi so očitno pomembnejši.