Zmagovalca tokratnih volitev sta predvsem Janez Janša in Slovenska demokratska stranka, za njima pa napovedovalci javnega mnenja, ki jim je tokrat vsaj pri vrhu uspelo izid napovedati precej točno. SDS je dosegla prepričljivo relativno večino in sama prekosila vse tri dosedanje vladne stranke, Janez Janša pa oseben uspeh, sploh glede na to, kako se je zanj začel prejšnji mandat, pa tudi glede na potek kampanje, v kateri je bil precej časa »sam proti vsem«.
Žal njegova relativna zmaga prihaja sedem let prepozno. Odločitev Slovenk in Slovencev iz leta 2011 za Jankovića je namreč privedla do precejšnjega posurovenja slovenske politike. SDS ob veliki prednosti gresta na roko vsaj še dve stvari. Levi blok, ki sicer ima parlamentarno večino, lahko vlado oblikuje samo iz petih, verjetneje celo iz šestih strank, kjer praktično ne bo šlo brez Levice. Po drugi strani si nobeden od voditeljev na levici ni zagotovil prepričljivega rezultata, ki bi mu dajal potrebno avtoriteto v koaliciji. Tako Marjan Šarec kot Dejan Židan sta dobila precej manj, kot se je še nedavno zdelo mogoče.
Glede na razmerje sil bi bilo logično razmišljanje v smeri velike koalicije. Tu je spet težava, da bi SDS, Šarčeva lista in NSI skupaj sicer spravili pičlo večino (vred z manjšincema), vendar bi bila taka vlada šibka in glede na zastopanost posameznih blokov neuravnotežena. Zato bi jo bilo skoraj treba razširiti še z eno levosredinsko stranko. Nova Slovenija po drugi strani lahko olajša sestavo levosredinske koalicije (ki se na ta način izogne Levici), toda s sedmimi poslanci njena teža v njej ne bo dovolj velika, da bi v njej igrala res pomembno vlogo. Tudi najbrž jedrni volivci ne bi navdušeno sprejeli udeležbe NSI v večinsko levi vladi, dokler niso izčrpane vse možnosti za oblikovanje kabineta s prevladujočo desno komponento.
