Ko prebiram komentarje o nekakšnem bruseljskem udobju ali leporečju, ki naj bi ga tudi sama kot poslanka Evropskega parlamenta uživala, se ne počutim dobro. Pa ne zato, ker bi me tovrstni komentarji osebno prizadeli, temveč zato, ker ob vsej tej tragediji, ki jo je povzročil novi koronavirus, čutim, da se v Evropi dogajajo zelo hudi tektonski premiki. A če si česa ne želim, je to, da bi zdajšnja politika naše otroke in potomce prikrajšala za nekaj, kar so si naši starši z vsemi odrekanji drznili ustvariti za nas – mir, svobodo in blagostanje.
V revolucionarnem letu 1989 so se ljudje v vzhodni Evropi (Poljska, Madžarska, Češkoslovaška, Romunija, Bolgarija, baltske države in tudi Slovenija) uprli trdi svinčeni roki komunizma. Neverjetno se zdi, da zdaj prav iz nekaterih omenjenih držav prihajajo zaskrbljujoči signali o ponovnem kratenju demokratičnih svoboščin...
Če kaj, potem si ne želim, da bi duh tistih svinčenih časov ponovno preplavil naš kontinent ali morebiti celo preostali svet...
In če kdaj, potem je solidarnost med članicami pomembna prav danes. A na tem mestu je potrebno povedati, da je prav zaradi egoizma nekaterih držav članic na začetku krize, ker nobena država ni bila pripravljena na ta velik izziv, legla senca dvoma na delovanje EU in njen obstoj v prihodnosti. Pri tem se odpira vprašanje, kdo je pravzaprav kriv za to. Tudi v Sloveniji nismo bili pripravljeni na ta izziv. Nanj v začetku ni bila pripravljena niti Nemčija, kjer država deluje kot utečen stroj, kaj šele države z manj urejenimi sistemi in s precej manj denarja.
Zdravstvo je v pristojnosti držav članic, institucije EU pa ne morejo same sprejemati direktiv in uredb, kako morajo države ravnati v teh primerih. Zato je obtoževanje EU, da ni nič naredila, nesmiselno in celo izjemno krivično. EU smo mi – ljudje in države članice, ki imajo svoje vlade in se o večini ukrepov odločajo samostojno.
Žal nekateri voditelji držav članic, tudi slovenski, pljuvajo po Bruslju in EU.
KOMENTAR V CELOTI NA LJUDMILANOVAK.EU
