Različne oblike lustracije so izvedle skoraj vse države nekdanjega socialističnega bloka. Večina držav je z lustracijo zajela funkcionarje nekdanje komunistične partije (ne vseh članov), ki so večinoma bili tudi v političnem vrhu posamezne države, ter agente politične policije in njihove sodelavce. Za določeno obdobje ali trajno je temu krogu oseb prepovedala sodelovanje v javnih zadevah, tudi pravico biti izvoljen ali zasesti vodilne položaje v državnih službah.
Slovenija ni naredila nič od tega, še več, velika večina ljudi, ki so bili v drugih državah lustrirani, je pri nas zasedla in še zaseda najpomembnejše položaje v državi. Slovenija je leta 1994 v zakon o sodniški službi zapisala, da so lahko v trajni mandat izvoljeni le tisti sodniki, ki pri delu v preteklosti niso kršili človekovih pravic. Sodstvo govori o tem, da je bila le pri njih izvedena lustracija.
Toda resnica je drugačna. Sodstvo dosledno in v celoti pri podeljevanju trajnih mandatov sodnikom tega zakonskega določila sploh ni spoštovalo. Lustracijski zakon sprejeti danes, 25 let po prehodu iz enopartijskega sistema v parlamentarno demokracijo, pomeni opraviti delo, ki bi moralo biti opravljeno že zdavnaj. Učinki takega zakona bi bili veliko manjši, kot bi morali biti, če bi bil sprejet takoj po letu 1991, saj je velik del ljudi, ki bi jih moral zakon zajet, že v pokoju. Toda tudi za tako odločitev ob širšem družbenem in političnem soglasju ni prepozno.
VEČ V TISKANI IZDAJI REPORTERJA
