Ni toliko problem uglasbiti slovenščino, bolj je problem v tem, da je v slovenščini res veliko sičnikov in šumnikov.
Ko slišimo znano besedilo z novo melodijo, recimo Kaj ti je, deklica, v novi izvedbi, te kar meče po nekih novih občutkih in sprašuješ se, kaj je zdaj to.
Moj odnos do slovenskega ljudskega glasbenega izročila je zelo pozitiven.
Če delaš sam, je včasih težko, ker se moraš o vsem odločati sam. Imaš sicer vso svobodo, a si jo moraš včasih tudi zamejiti.
Iz pogovorov z nečakom Rada Hribarja, Petrom Hribarjem ml., sem izvedel, da je bil klavir, ki ga je kupil njegov stric Rado, pred vojno v njihovem ljubljanskem stanovanju v Šumiju, po vojni pa je bil prodan. Njegova pot iz Šumija na Radio Slovenija še vedno ni povsem razjasnjena.
Včasih kar sam rečem, sem ta pa ta, ampak nisem tisti pesnik. Veliko ljudi ne ve, da je moj soimenjak že kar dolgo med pokojniki.
Pri nas sicer zelo hvalijo naš glasbeno-šolski sistem, a zdi se mi, da ni tako idealen.
INTERVJU V TISKANEM REPORTERJU IN TRAFIKI24
