Če umre nekdanji poslanec, minister ali drug visok javni funkcionar, se spodobi, da je njegov pogreb deležen vsaj minimalnega spoštovanja in spomina predstavnikov oblasti, četudi je ima to v rokah druga stranka ali drug politični pol. Toda pri Hvalici niti tega ne moremo izpostaviti, kajti po umiku iz stranke (SDS) in politike bi ga težko uvrstili na eno ali drugo stran. Njegov konflikt z Janezom Janšo, ki bo prihodnje leto 30 let predsednik nekdanje socialdemokratske stranke, kaže na vse razsežnosti damnatio memoriae, izbrisa iz spomina strankarske zavesti.
Za razliko od Putina se Janša v nobeni obliki ni oglasil ob smrti svojega starega in dolgoletnega strankarskega tovariša, poslanca in celo nekaj časa podpredsednika stranke. Janše na pogrebu Hvalice ni bilo; še huje, na pogrebu se ni prikazal niti noben drug aktualni poslanec ali predstavnik oblasti, kaj šele funkcionar stranke, ki jo je Hvalica pomagal ustanavljati. Kot zapisano uvodoma: čast države - ne pa tudi stranke SDS ali Državnega zbora kot institucije! - je rešil Matej Arčon, bivši župan Nove Gorice in Golobov minister za Slovence v zamejstvu in po svetu.
Ne gre torej le za vprašanje osebnih zamer, frustracij ali sovraštva. Putin je zagotovo preziral Gorbačova, ampak Rusija kot država je ne glede zmogla nekaj osnovnih pietetnih gest. Na drugi strani Janša ni mogel iz svoje kože in njegov molk je bil tokrat resnično pomenljiv. Včasih tišina dejansko pove več kot tisoč besed.
(...)
Avgusta 2011 sva se z Ivom Hvalico udeležila pogreba Andreja Bajuka na ljubljanskih Žalah. Bilo je tako vroče popoldne, da sta padla skupaj celo gardista Slovenske vojske, prisoten pa je bil takorekoč ves slovenski politični vrh s takratnim premierjem Pahorjem, predsednikom Državnega zbora Gantarjem in predsednikom republike. Tam je bil tudi Janša. Z Ivom sva stala nekoliko v ozadju, da sva imela vsaj nekaj sence, saj je bilo peklensko vroče, dobesedno sem čutil, kako mi pod srajico po sredini hrbta kaplja znoj. Poslanci SDS, ki so prihajali med množico, ki se je zbrala pred mrliško vežico, so seveda opazili svojega nekdanjega poslanskega kolega in strankarskega tovariša, vendar tega niso z ničemer pokazali. Nihče si ga ni upal opazneje pozdraviti, kaj šele da bi prišel bližje in se rokoval z njim. Vseeno so nekateri zmogli vsaj toliko poguma, kajti ves čas je nad njimi bdelo sokolje oko njihovega šefa, da so Ivu pokimali in mu dali vedeti, da so ga opazili in da ga ne sramujejo pozdraviti.
Med pogrebnim obredom nama ni prišel bližje nihče iz njihove poslanske skupine, kajti nihče si ni upal zameriti šefu, ki naju je ob prihodu na hitro oplazil s pogledom, vendar tudi on Hvalici ni namenil pozdrava. Janša je na Bajukov pogreb prišel v kontekstu, ki ga bodo poznavalci zakulisnih spletk razumeli, če namignem, da je bila ta udeležba v marsičem na podobnem nivoju kot Putinov obisk bolnišnice, v kateri je umrl Gorbačov.
Takrat sem se šele počasi zavedel, kaj pomeni popolna komunikacijska blokada, ignoranca. Človeka najbolj ponižaš, da mu odrekaš pravico do obstoja. Če zanikaš njegovo eksistenco. Če greš mimo njega, kot da ne obstaja. Kot da ga ni. In ko ta nemo, ta nihče umre, se ne zmeniš za to.
