Prvič in zadnjič sem pil kavo Starbucks pred več kot 15 leti v Londonu. Takrat se s kavo še nisem tako poglobljeno ukvarjal, a se mi je vseeno zdelo vse narobe. Že same merice. Pred kakimi tremi leti sem imel doma na obisku mladenko, ki se je preselila v Ameriko in tam zaradi svojih marljivih delovnih navad relativno hitro postala menedžerka svoje poslovalnice Starbucks.
Za darilo mi je prinesla dvakrat po pol kilograma kave, potem smo degustirali moje kave in tisto, kar je prinesla ona. Bila je v zadregi, ko je ugotovila, da so njene kave preveč pražene. To je tako, kot če organiziramo piknik in damo za žar slabega mojstra. Ne glede na meso bo vse zažgal. Enako je pri kavi.
S praženjem, z izpostavljanjem temperaturi ustvarjamo nove spojine, nove snovi. Če je surovina v redu, če je ustrezno sušena, skladiščena, transportirana, potem je na pražarju, da kar najbolje opravi svoje delo. Za njim mora še barista, strokovnjak za pripravljanje kave, narediti čim manj napak.
INTERVJU V TISKANI IZDAJI REPORTERJA
