Večina klasičnih obramb demokracije (ki utemeljujejo zakaj je ta "najmanj slab" od političnih sistemov) težko zdrži kritiko. V eni reči pa demokracija nesporno ima pomembno prednost: omogoča miren prehod oblasti. Demokracija je to normalizirala do te mere, da vzamemo za dano.
To je napaka. Večino človeške zgodovine so menjave oblasti redno bile krvave. Normalna je bila prisotnost političnega nasilja, ne pa, kot smo vajeni na sodobnem Zahodu, njegova odsotnost. In ta nova normala je dragocen doprinos demokracije.
Kaj je potrebno, da to lahko imamo? Da ob vseh tegobah demokratičnega procesa potrpimo in sprejmemo, da se oblast menja na volitvah, ne na ulici.
Pa opazite, to ni normativni zagovor vladavine večine, niti ni prepričanje, da imajo večine ponavadi prav. Trdno verjamem (in lahko s podatki podprem) nasprotno, da se večina celo pogosto moti. A eliminacija političnega nasilja je tako velika pridobitev, da običajno odtehta.
Zato pač tudi takrat, ko menimo, da se etablirana večina moti, godrnjaje počakamo in ponudimo svojo alternativo. Sitno je, ker, kot pravim večine se pogosto motijo in ni nobene garancije, da jih bomo prepričali... A to je cena, ki jo plačamo za eliminacijo političnega nasilja.
Protesti, ki sploh ne ponujajo nobene alternative, ampak le skušajo na ulici zrušiti oblast, so v direktnem nasprotju s takšno demokratično logiko. So orodje ljudi, ki demokracije ali ne razumejo ali pa nočejo razumeti.
Pristavim, da ne pravim, da protesti *nikoli* niso legitimni ali celo koristni. Kot koristni se sicer pogosteje pokažejo prav v nedemokratičnih družbah zavoljo njihove demokratizacije, a tudi v demokraciji predstavljivo lahko imajo koristno vlogo.
A mislim, da na sedanjih protestih ne boste našli kaj veliko takšnih koristnih značilnosti. Precej pa revolucionarne retorike, ki si menjavo oblasti predstavlja prav na ulici. Ne ker bi sprožila kak val spoznanja o alternativi, ampak ker računa, da je rušiti dovolj.
TVITER