Zato je potrebno primitivne izjave iz ust nekih relativnih nepomembnežev preprosto ignorirati. Pri tem ne gre za to, da naj ne bi bilo važno, kaj misli “mali človek”. Gre bolj za to, da je bil za artikulacijo njegovih stališč znotraj politične razprave na višji ravni že od vselej zadolžen nekdo drug, naj bo to priljubljeni časnikar ali pa izvoljeni poslanec – in da pravzaprav nihče ni rekel, da si ta “mali človek” zdaj ne želi več biti zastopan s strani nekoga drugega. Zakaj v civilizirano razpravo sploh spuščamo posameznike, ki z ničemer niso pokazali, da bi radi bili njen del? Zakaj pa imamo parla-mentarce, če ne zato, da govorijo v imenu nekoga, v imenu nekoga, ki pač ne zna govoriti politično?
Naučiti se moramo, vsaj kar se tiče političnih tem, razločevati med temi, ki bentijo “za šankom” in temi, ki modrujejo ob “okrogli mizi”. Teh dveh “omizij” ne poskušajmo nasilno “posesti za skupno mizo”. Zdi se, da struktura Twitterja od nas zahteva, da začnemo gojiti nekakšno ‘plemenito ignoranco’.