V tem modelu je javnim bolnišnicam namenjena zgolj vloga »slabih bank«. Obsojene so na večno sanacijo, medtem ko morajo še vedno zagotavljati urgence, neprekinjeno zdravstveno varstvo in oskrbovati bolnike, ki za zasebnike niso zanimivi. Občasno so tudi politični plen za kakšnega lokalnega povzpetnika. Spet primerjava: tudi v 90. letih, enako kot danes, so zasebniki planili na paradne konje gospodarstva, slabša podjetja pa pustili državi.

Drži, v javnih bolnišnicah zagotovo obstajajo rezerve v organizaciji dela, storilnosti in menedžmentu. Prevetriti bi morali normative in načine plačevanja. Preprosto nemogoče se recimo zdi, da imajo nekateri zdravniki na voljo toliko časa za delo še na štirih ali petih drugih naslovih. Toda hkrati imamo sistem, ki to prehajanje stimulira: zakaj zdravnik ne bi delal drugje, če mu to dovolijo, hkrati pa je »popoldne« plačan precej bolje kot »dopoldne«?

Necenzurirano