Misli so mi brž ušle h katastrofi, ki se ji reče Društvo slovenskih pisateljev. To namreč prednjači v zanikanju lastne identitete. »Sluga pokorni« je postalo geslo, ki ga s pridom uporabljajo.
Slovenski pisatelji, ki bi se morali predvsem bojevati za skepso in distanco do politične moči, slednji (so)ustvarjajo prostor vladanja. Formalno to počne prav pisateljska organizacija, iz katere so dejanski pisatelji odšli, protestno, ko so izgnali tistega, ki je (napisal in) prodal največ knjig (odšli so Capuder, Jančar, Pahor in drugi).
To se je zgodilo v avtodafeju leta 2013. Ostalo je »društvo« brez pisave in brez besed, brez jezika, natančneje z jezikom, v katerem so navzoči zgolj recidivi običajnega govora, z jezikom tranzicijske politične difamacije drugače mislečih doma in v tujini. A ta v svojem bistvu ni več jezik, je ne-jezik.
V pomembnih legah je zasnovan na najnižjem instinktu človeškega bitja, na sovraštvu do sočloveka (npr. Svetlana Makarovič). DSP jezika ne uporablja oz. uporablja ne-jezik, jezik, ki izraža prevaro.
KOLUMNA V TISKANEM REPORTERJU IN TRAFIKI24