Za oceno Cerarjeve vlade si je morda najbolj objektivno pogledati, kako se je ocenila sama v Programu stabilnosti za leto 2017, ki ga pripravi in pošlje Evropski komisiji vsako leto spomladi. V njem vlada ugotavlja, da se je primanjkljaj sicer nominalno zmanjšal, da pa je strukturni primanjkljaj še kar prevelik.
Med izvedenimi reformami omenjajo sanacijo bank, pokojninsko reformo in reformo trga dela. Vse troje je bilo zakonsko urejeno v času prejšnje Janševe vlade, sanacija bank pa izpeljana pod vlado Alenke Bratušek. Cerarjeva vlada v bistvu ni našla ene same svoje reforme, s katero bi se lahko pohvalila, da bomo naslednjo krizo pričakali bolje pripravljeni. Še celo napovedane spremembe zakona o javnih financah, jim ni uspelo izpeljati.
Pa vendar je gospodarsko stanje v Sloveniji dobro, gospodarska rast celo odlična. Zato smo lahko še zlasti zaskrbljeni, da tudi ob teh rekordnih rezultatih in s tem rekordnih proračunskih prilivih proračun še vedno ni uravnotežen. 305 milijonov evrov naj bi letos znašal proračunski primankljaj. Pri čemer vseh stavkovnih zahtev, s katerimi se vlada neuspešno spopada zadnje čase, v tem še ni vštetih.
Še večjo škodo kot očitno neobvladovanje fiskalnega področja pa dela vlada na področju upravljanja državnega premoženja. Očitno zaviranje privatizacije podjetij v SDH in podaljšanje roka trajanja DUTB jasno kaže, da vlada bolj kot na sodoben zahodnoevropski gospodarski sistem stavi na centralnoplansko gospodarstvo. Pri prodaji NLB pa vlada sledi le eni strategiji – nič do volitev.
VEČ V TISKANEM REPORTERJU IN TRAFIKI24
