Matej Stainbacher: Politične žlehtnobe gor ali dol, magistrsko delo Alenke Bratušek odpira kar nekaj vprašanj. Ali je delo produkt delovanja zgolj linije najmanjšega napora ali pa izkazuje ves intelektualni potencial, je zame drugotnega pomena. V nobenem primeru pa človek ne more ostati ravnodušen do same izobraževalne institucije, ki je tak izdelek odobrila in na njegovi podlagi izdala izobraževalno listino. To pa skrbi.
Najslabši možni scenarij bi bil, če bi izdelek pomenil neke vrste vzorčni primer magistrskega dela na fakulteti. Takrat bi izredno nizka zahtevana kakovost bila sistemske narave, kar bi pomenilo, da si od naključno izbranega magistrskega dela iz te fakultete ne bi mogli obetati boljšega izdelka. To bi pomenil velik črni madež, ki bi od odgovornih zahteval takojšnje ukrepanje. Razen, seveda, če bi le-ti bili zadovoljni s takšnim nivojem. V nobenem primeru takšna ustanova ne bi rangirala visoko na lestvicah odličnosti.
Druga možnost je obstoj suma korupcije. Dobro se je spomniti definicije korupcije kot uporabe lastnega položaja za namen osebnega okoriščanja. V kolikor so vsi vpleteni s strani fakultete pri konkretnem primeru namenoma “zamežali na oko” in naredili izjemo, bi to zapadlo pod gornjo definicijo. Za samo fakulteto bi delovanje korupcije bilo boljše, saj vprašanje kakovosti nalog ne bi nujno bila sistemske narave, ampak zlorabe položaja v posameznih primerih. Seveda niti univerza ni imuna zoper kaj takšnega, pa bi zadostovalo že ustrezno ukrepanje zoper vse vpletene. Zloraba položaja mora imeti svojo ceno, da deluje destimulativno.
Popolne nezainteresiranosti akademskega kadra tudi ne gre izključiti. Pri tem niti nujno ne gre za nepoznavanje, kar je četrta točka, ker odobriti znanstveno delo, kar bi magistrska naloga naj bila, brez enega relevantnega vira, ni stvar poznavanja. Vsak profesor, četudi brez poglobljenega vedenja o delovanju javnih zavodov, ne bi smel spregledati manjka vsaj petdesetih virov iz najvišje-rangiranih znanstvenih revij. Tega manjka ne gre zlahka spregledati.
In končno, kolikšno je sploh poznavanje profesorjev glede posameznih raziskovalnih področij. Je morebiti tudi njihov “papir” plod delovanja katerega izmed zgoraj naštetih dejavnikov? Vprašanje, koliko so sami profesorji usposobljeni za opravljanje svojega poklica, je zelo na mestu.
Celoten zapis na povezavi: http://msteinbacher.wordpress.com/2013/02/27/sramota-za-akademsko-srenjo/
Steinbacher media