Ko si človek natakne masko na obraz, pa je zelo pomemben tudi psihološki dejavnik, takoj dobimo občutek lažne varnosti. In kakšne so posledice vsega tega? Ljudje se začnejo obnašati, kot da ni nič narobe. Pozabijo na medsebojno razdaljo, tudi na umivanje rok (saj imajo vendar masko!?). Njihove maske ne pokrivajo nosu, med drugim zato, da se jim očala ne rosijo. Oči si manejo veliko pogosteje. Masko si neprestano popravljajo. Namesto, da bi se držali stran od ljudi, se jim približujejo, ker jih slabo slišijo in težko razumejo. In katastrofo dobimo, če vse to povežete z vlažno masko, ki velikokrat ne gre v smeti, temveč raje v stranski predal v avtomobilu, v zadnji žep na hlačah, v torbico, kjer bo najbrž lepo počakala na prihodnjo uporabo, morda celo kako drugo osebo. Če bi verjeli, da jih nosimo zaradi varnosti, bi maske brez izjeme vrgli stran. Tako pa to delamo zaradi obveze in prepovedi. In tega si država v treh mesecih ni potrudila spremeniti. Če povzamem, uspeli smo zagotoviti milijarde, delali akrobacije z ukrepi, spisali kup nečloveških pravil, nismo pa uspeli ljudem razložiti preprostega dejstva - zakaj se moramo zaradi nekega virusa obnašati drugače.
VEČ V REVIJI ZARJA JANA
