Žiga Turk: Se pač ne strinjamo. Samo za nedemokratične režime pa je značilno, da je ne-strinjati-se kaznivo; da se politične odločitve skušajo procesirati kot kazniva dejanja in da se represivni aparat države zlorablja za politično obračunavanje z nekdanjimi političnimi nasprotniki...
Organom pregona torej nisem pripravljen dati dovoljenja, da si naredijo in si shranijo kopijo celotne korespondence, ki jo je minister imel. V tej korespondenci so namreč tudi pisma ljudi, ki so ministru pisali v zaupanju, morda o problemih z nadrejenimi, o težavah pri delu, o svojem političnem prepričanju. Tam so tudi tegobe ljudi, ki so se obrnili na ministra po pomoč in zato pri revanšistični(*) novi oblasti lahko dobijo črno piko. Zakaj naj bi kdorkoli imel možnost, da to prebira?
Kompletne digitalne sledi enega leta ministrovanja nisem pripravljen dati policiji, ker ne vem, kaj vse se s tem lahko zgodi. Digitalnim kopijam ni mogoče slediti. Objave policijskih prisluhov v dnevnem časopisju napeljujejo na strah, da so podatki iz preiskav z lahkoto zlorabljeni...
Zdaj, ko vidim, da je moja komunikacija res lepo zbrana na zapečatenem CDju, pa naj podam še ovadbo za sum kaznivega dejanja poseganja v tajnost komuniciranja. Že spomladi, kmalu po predaji poslov, so mi namreč z različnih strani prišli na uho namigi, naj bi si novo politično vodstvo ministrstva zaželelo vpogled v mojo elektronsko pošto in ga tudi dobilo. Morda so si ogledali prav ta CD oz. njegovo kopijo. Morda na USB ključku.
Pričakujem, da bodo policija, informacijska pooblaščenka in drugi preverili, kako je bilo z varovanjem komunikacijske zasebnosti ministra in drugih iz odhajajoče ekipe ter kakšne so bile možnosti za izdelavo kopij moje korespondence, za dostop do katere zdaj policija vljudno sprašuje in ji tudi kooperativno odgovarjam.
Čas-opis
Celoten zapis Žige Turka na njegovem blogu: http://blog.zturk.com/2013/11/orwellovsko-po-koncesijah.html