Katedralo svobode vidim v kontekstu razmislekov, kaj storiti, da bi bila mogoča sprememba politične smeri, ki se zdi po zadnjih parlamentarnih volitvah še bolj daleč kot prej. Pokazalo se je namreč, da je vladajoča opcija tako samozavestna, da si je lahko privoščila celo popolno ignoriranje relativne zmagovalke volitev.

Iz tega se da izpeljati nauk, da bo kakršenkoli premik možen šele, ko bo vsebinska opozicija sama dosegla dovolj glasov, da se je matematično ne bo dalo več zaobiti. Temeljni problem pri doseganju tega cilja pa je heterogenost skupin, ki bi jih bilo treba doseči. Pri tem ene stavijo na liberalne gospodarske reforme in odpiranje, druge pričakujejo rešitve od močne države, pri čemer pa je pomembno spoznanje zadnjih dveh desetletij, da ohranjanje državnih monopolov pomeni tudi ohranjanje prevlade sedaj vladajoče postkomunistične opcije.

Zdi se, da Katedrala svobode lahko nagovarjala predvsem prvi omenjeni segment volivcev, ki bi se z njo nemara laže poenačil kot s ponudbo na desni sredini. Seveda njen domet sam po sebi verjetno ne bo dovolj za politični premik. 

VEČ V TISKANEM REPORTERJU IN TRAFIKI24