To je resen problem. Domnevam, da so ti slabo plačani kadri, ki so nujni za delovanje družbe, počasi potisnjeni iz mesta. Tisti, ki živijo v mestu, so verjetno potomci ljudi, ki so pod ugodnimi pogoji kupili stanovanja leta 1990. Težko si predstavljam, da kot najemnik preživiš v Ljubljani s tako mizernimi plačami, kot jih imajo ti nujno potrebni delavci.
Dogaja se več zanimivih fenomenov: ljudje, ki nimajo dovolj visokih dohodkov, se selijo ven, in tako še dodatno spodbujamo avtomobilizacijo. Ljudje kupujejo razmeroma poceni vikende, na primer na Dolenjskem, in jih pretvarjajo v bivalne objekte ter se potem uro in več vozijo na delo v Ljubljano. Tako se ljudi potiska iz mest.
Ljubljana ni nikoli bila mesto samo za bogate in tudi ne bo, ker Slovenija nima 300.000 bogatašev, a zaradi te dinamike so določeni deli mesta že opusteli. Središče mesta je bilo vedno nekoliko dražje, a da bi pred 15 leti pričakoval, da bo za vsakimi vrati turistična namestitev, da bodo iz stanovanj izginili stalni stanovalci – tega se ni dalo predvideti.
A prav raznolikost dela mestno središče tako posebno: da ne srečujete samo turistov, temveč tudi prebivalce in študente, ki so jih potisnili na rob, v center prihajajo samo, če imajo srečo, da je tam njihova fakulteta. Nimamo ambicioznih javnih programov v središču prestolnice, so samo stavbe iz časa Avstro-Ogrske in socializma.
Samostojna Slovenija pa v 35 letih temu ni dodala kaj dosti – pa smo najbogatejši v svoji zgodovini! Smo del bogatega, razvitega sveta. Grozi nam kulturno in družbeno opustošenje. Menim, da to ni pretiravanje, saj že Ljubljančani hodimo v center kot turisti.
Jana
