Če bi bil projekt gradnje jugoslovanske socialistične nacije uspešen, denimo vsaj v devetdesetih odstotkih, bi Jugoslavija obstala ali imela znatno večje možnosti za obstoj.
To je seveda popolna špekulacija, vsekakor ne bi bilo mednacionalnih konfliktov, ki so Jugoslavijo razbili. Ali bi lahko razrešili ekonomske težave, povezane z velikimi zadolžitvami, pa je že drugo vprašanje. Ko se je v začetku šestdesetih let partija odločila zapustiti idejo jugoslovanske socialistične nacije, so pomembni intelektualci, ki so še malo prej zagovarjali jugoslovanski socialistični patriotizem, vnovič odkrili svoje nacionalne identitete.
Tipičen primer je Dobrica Ćosić. Le težko bi sredi petdesetih let našli večjega Jugoslovana od njega. Celo uvedbo komunalnega sistema je videl v funkciji brisanja meja med republikami. Čez kaki dve desetletji, je razmišljal Ćosić, bodo ljudje rekli, da so Jugoslovani in pripadniki te in te komune.
Partija okoli leta 1963 in še 1964 takšne zamisli počasi zapušča, dokončno pa z obračunom z Rankovićem. V disertaciji bi rad raziskal ta obrat intelektualcev in, upam, da enkrat za vselej razrešil različne historične mite, na primer to, da je bil Kardelj »slovenski nacionalist« ali pa da je bil Ranković motor socialističnega jugoslovanstva. Iz moje knjige je razvidno, da Ranković v njej nima posebne vloge, saj ga omenjam samo nekajkrat.
INTERVJU V TISKANI IZDAJI REPORTERJA IN TRAFIKI24