Testen: Sodstvo boljše kot pred leti

Ali je zaplet z imenovanjem predsednika vrhovnega sodišča, ko sta se za to mesto neuspešno potegovala najprej Miodrag ÄorÄ‘ević in nato še Marko Šorli, vplival na sicer ne prav dober ugled sodstva v javnosti?

Zapleti, do katerih je prišlo pri imenovanju novega predsednika, naši podobi v javnosti gotovo niso koristili. Treba pa je upoštevati, da je veliko razlogov za premajhno zanimanje za opravljanje te funkcije zunaj sodstva. To je zelo nehvaležno delo z netočno opredeljenimi pooblastili, zlasti tudi z nekimi odgovornostmi, ki niso direktno povezane s pooblastili. Razmeroma malo pooblastil, pa veliko odgovornosti. Poleg tega je treba vedeti, da je izbor možnih kandidatov precej ozek. Po zakonu je to lahko samo nekdo, ki je že vrhovni sodnik, ne sme biti star še 64 let. Vrhovnih sodnikov je trenutno 38, starejših od 64 let pa jih je verjetno okoli 10.

Recimo, da lahko izbirate med 30 vrhovnimi sodniki. Vsi so karierni sodniki, vse življenje sodniki, nikoli managerji. Pravzaprav je ob vsem, kar se nad predsednike zgrinja, ki vedno bolj postajajo upravitelji in vedno manj sodniki, lahko razumeti, da vsak dvakrat premisli, ali bo nehal delati to, kar dela vse življenje, pa še prevzel nase odgovornost za kar je sodstvo zares, pa tudi domnevno krivo. Kolege sicer vzpodbujam, naj se ojunačijo, kot sem se jaz pred šestimi leti. Nikoli mi ni bilo žal, čeprav sem se velikokrat vprašal, kaj pa mi je bilo tega treba, ko bi lahko sodil, pa mi je za sojenje zmanjkalo časa.

Kako ste zadovoljni s svojim šestletnim mandatom, s svojim delom? Kakšno je bilo sodstvo pred šestimi leti in kakšno je zdaj, ko zapuščate mesto predsednika vrhovnega sodišča?

Oceno svojega dela bi prepustil drugim, če imajo potrebo to ocenjevati. Kar se tiče stanja v sodstvu, moram reči, da nimam prav veliko zaslug za to, da je takšno, kot je. Manj je odvisno od predsednika, kot se na splošno misli. Ampak na vsak način je stanje bistveno boljše, kot je bilo pred šestimi leti. Poudarjam, ne pretežno po moji zaslugi. Namreč, število nerešenih zadev in tudi zaostankov se je bistveno zmanjšalo. Zanimivo, da se celo po nekaterih relevantnih anketah javnega mnenja, kljub temu da smo dežurni krivec za vse in predmet splošnega omalovaževanja s strani politike - če se samo spomnite vseh izjav o lenuhih, korupciji, ki so bile kar tako nametane -, ugled sodstvu v teh šestih letih ni zmanjšal. Je pa absolutno prenizek, se strinjam, ampak se ni zmanjšal.

Ocenjujem tudi, da so se pogoji za delo bistveno izboljšali in od tod tudi rezultati. Če govorim za vrhovno sodišče, imamo občutno boljšo podporo strokovnega osebja, število strokovnih sodelavcev se je povečalo, obremenjenost posameznih sodnikov s številom zadev se je zmanjšala. Vse krivulje, ko govorimo o statistikah, so pozitivne, v letu 2009 celo izrazito pozitivne. Kljub številnim težavam, ki jih še odpravljamo, in številnim možnim očitkom v posameznih zadevah (stranke so včasih upravičeno tudi zelo kritične in nezadovoljne) na splošno gledano mislim, da je danes sodstvo v bistveno boljši kondiciji kot pred šestimi leti.

Pred vrati je reforma sodstva, ki prinaša kar nekaj sprememb, na ministrstvu za pravosodje pa pričakujejo tudi konkretne rezultate. Kaj dejansko lahko reforma prinese, v katerem delu pa morate biti tudi kritični?

Kritični smo ves čas predvsem do tega, da je mogoče reforma premalo pripravljena in premišljena. Tako na hitro se v enem takem velikem sistemu, kot je sodstvo, ne da narediti kakšnih korenitih sprememb. To se je tudi pokazalo, potem ko je bil zakon sprejet in pravzaprav že velja, se pravzaprav ni zgodilo še nič. Se tudi ni moglo zgoditi. Obstaja neka implementacijska skupina, ki piše, kaj vse je treba in kako storiti, da bo ta velik stroj začel nekoliko drugače obratovati. Kakšnih velikih rezultatov od te reforme, zlasti hitrih, ne pričakujem. Je pa res, da je bilo skoraj vse, kar je ta reforma uzakonila, sprejeto tudi na pobudo sodstva.

Sprememba statusa okrajnih sodišč, uvedba letnih načrtov, postavljanje ciljev, povečana pooblastila in tudi odgovornosti predsednikov... Moram reči, da sem osebno ves čas podpiral ustanovitev posebne skupine za večje kazenske zadeve, čeprav ta projekt pri kazenskih sodnikih na vrhovnem sodišču nima podpore. Glavni očitek in pomanjkljivost je samo - prehitro. Prehitro glede tega, kako je sploh zakon napisan, in prehitro tudi glede tega, kako hitro naj se določbe uveljavijo. Mogoče bi morali poskusno uvesti glavne novosti na enem segmentu, počakati na rezultate in potem oceniti, kaj od tega je dobro, kaj slabo in kaj mogoče še manjka.

Kam pa bi vi usmerili prve najnujnejše ukrepe?

Prva in koristna zadeva se mi zdi sprememba statusa okrajnih sodišč, da pogojno rečeno delujejo kot enote temeljnih sodišč. Že leta in leta ugotavljamo, da imamo preveliko število sodišč, nekatera so bistveno premajhna. Ni realno iti v projekt, ki bi sodišča ukinjal, ker to v parlamentu absolutno ne bi dobilo podpore. Noben poslanec ne bo mogel za svoje območje pristati, da bi se sodišče ukinilo. To bi bila zanj politična smrt. Takih poslancev pa je veliko in eden drugemu bi dajali zaslombo pri taki, sicer nenačelni, odločitvi. Tako da mreže sodišč ni mogoče krčiti. Noben minister tega ne bo predlagal. Ukrep sprememb statusa okrajnih sodišč je te disfunkcije majhnih sodišč v veliki meri omilil, če bo pametno izpeljan, lahko celo odpravil.

Je poleg tega še kakšen ukrep, ki se vam zdi potreben?

Definiranje večjih pooblastil in večje odgovornosti predsednikov se mi zdi kar dober ukrep. Čeprav bo tukaj ena težava, ker so tudi na drugih sodiščih predsedniki samo karierni sodniki, ki praviloma nimajo veliko talenta, pa tudi afinitete ne do tega. Dobro pa se mi zdi, da je predvideno njihovo stalno izobraževanje.

Ali je vzporedno vodenje sodišč s predsednikom in direktorjem, se pravi nekakšnim managerjem na sodiščih, lahko rešitev, da pravzaprav sodstvo ne izgubi kariernega sodnika?

To je šlo v to smer, ampak tukaj ne vidim velike spremembe. Sodišča so že zdaj imela sekretarje. Se mi pa ne zdi dobro, da direktorja imenuje minister. Vsaka povezava direktorja z ministrstvom se mi zdi nepotrebna. Predsednik mora imeti direktorja ali sekretarja, ki mu v celoti zaupa, za katerega ve, da je 100-odstotno njemu lojalen, da razmišlja kot del sodstva , ne pa kot neka vez z izvršno vejo oblasti.

Kako vidite relacijo politika - sodstvo?

To je večna tema. Vsa sodstva na svetu bi rada več neodvisnosti, vsa imajo občutek, da politika pritiska na njih. Res je tudi, da si povsod po svetu politika želi imeti sodstvo po svoji podobi, po svoji meri. Ponekod je to zelo očitno, ponekod bolj prikrito. V Sloveniji je ključno, da ima sodstvo ustavno garantirano neodvisnost, trajni mandat, tudi način imenovanja sodnikov z nekaj rezervami, pooblastila Sodnega sveta, način ocenjevanja in napredovanja sodnikov. Menim, da to vse zagotavlja sodstvu ustrezno stopnjo neodvisnosti.

Še vedno sem toliko naiven, da imam občutek, da so najbolj vidni in najbolj grobi pritiski politike, bolj kot želja škoditi sodstvu in si ga podrediti, pravzaprav kratkovidne dnevnopolitične poteze za nabiranje poceni političnih točk. Tudi sodnike opozarjam, naj se ne počutijo kakorkoli ogrožene, če si je eden od ministrov dovolil reči za neko sodno odločbo, da je škandalozna. To se sicer ministru ne spodobi, ampak vsi ustavni in zakonski mehanizmi so postavljeni tako, da enemu sodniku, za katerega je 10 ministrov reklo, da je napisal škandalozno sodbo, to ne more škoditi. In če je odločil v skladu s svojim znanjem in prepričanjem, bo mirne duše naslednjič spet sprejel enako škandalozno sodbo, pa se lahko na glavo postavi 100 ministrov. Res pa je, da tak nespoštljiv odnos politike do sodstva škodi tudi ugledu sodnikov. To se je nekajkrat pokazalo, ko je bilo sodstvo predmet obravnave, bodisi kot žrtev ob bombnem napadu bodisi kot obtoženec, kadar naj bi nekaj narobe odločili. Javnost je zelo pogosto reagirala s podobnim besednjakom, kot so ga zoper sodstvo uporabljali nekateri politiki, ki se ne znajo obnašati. Lahko zagotovim, da slovenski sodniki sodijo neodvisno in da so ti poskusi upogibanja neuspešni.

Vaš šestletni mandat na mestu predsednika vrhovnega sodišča se izteka. Kako naprej?

Ostajam vrhovni sodnik. Ne vem še kam me bo razporedil novi predsednik. Rad bi delal na gospodarskem oddelku, kjer sem delal prej. To seveda ni odvisno samo od mene.