"Mogoče letos marsikdo med nami doživlja velikonočno jutro v temi in zaskrbljenosti, kdo bo odvalil težek kamen skrbi in grozeče negotovosti," je dejal Stres. Kot je dejal zbranim v celjski stolnici, je to "tema žalosti, strahu za jutrišnji dan, skrbi in razočaranj".
Po njegovih besedah nam je potrebna "predvsem vera, da ima življenje višje cilje, kakor je samo gmotno blagostanje". "Tudi če si bomo v prihodnosti mogoče lahko malo manj privoščili, kakor smo bili vajeni do sedaj, je življenje enako vredno, da ga živimo," je prepričan nadškof.
"Tisto, zaradi česar je življenje vredno, da se ga veselimo, ni odvisno od denarja. To so lepi medčloveški odnosi v družini, med prijatelji in sosedi, v župniji in nenazadnje z Bogom. Prav gotovo imamo še veliko možnosti, ki se nam ponujajo, le odkriti in zagrabiti jih je treba," je poudaril Stres.
Bog je dal človeku izreden dar spoznanja in svobode, ki je omejena samo s tem, da nismo absolutni gospodarji življenja, ampak oskrbniki za nekaj časa, je v nagovoru pri velikonočni maši dejal ljubljanski nadškof Alojz Uran. Kot je nadaljeval, je človek zlorabil darove in posegel po prepovedanem sadu, kar je pomenilo prekinitev povezave z Bogom.
"Izvirni greh je zapustil trajne posledice, saj je vsa zgodovina človeštva prepletena s trpljenjem, nasiljem in sovraštvom," je dejal Uran. Ker se z lastno močjo iz tega ne moremo rešiti, je vmes posegel Bog in pripravil "dogodek, ki se ga danes spominjamo", je pojasnil zbranim v ljubljanski stolnici.
"Velikonočno jutro nosi v sebi sporočilo življenja. Ne samo začetek pomladi, ki se po dolgotrajni zimi prebuja, ampak je v to pomladno razpoloženje postavljen tudi judovsko-krščanski praznik: prehod iz sužnosti v svobodo, iz smrti v življenje," je poudaril nadškof.
Zato je velikonočni praznik po njegovih besedah povezan tudi z mnogimi običaji, ki so se skozi stoletja oblikovali in pomagali človeku živeti. "Osnova vsem tem običajem pa je zgodovinski dogodek, da Bog, ki skrbi za vse stvari, posebej spremlja tudi človeka", dodaja Uran.
Kot je zaključil nagovor, veselo velikonočno sporočilo kličemo tudi "danes, ko se zdi, da nas kultura smrti vedno bolj ogroža".
Velika noč za kristjane ni le spomin na dogodke izpred 2000 let, marveč dogajanje, ki se uresničuje danes, med nami in v nas, je pri velikonočni maši dejal mariborski nadškof Franc Kramberger. "Kristusovo vstajenje je resnica, v kateri ima krščanstvo svojo vsebino, moč in prepričljivost. Brez nje bi bilo krščanstvo sama lepa zgodba," pravi nadškof.
"Kristusovo trpljenje, smrt na križu in vstajenje iz groba je temeljna resnica, v kateri ima celotno krščanstvo svoje korenine, utemeljitev, moč in prepričljivost," je v mariborski stolnici ob največjem krčanskem prazniku dejal Kramberger in dodal, da bi bilo brez te resnice krščanstvo prazno.
Toda "naše oznanilo ni prazno, naša vera ima globoko vsebino, velika noč ni samo zgodba, ni prevara, vstajenje od mrtvih ni samo lepa tolažba in Cerkev ni pomilovanja vredna družba naivnih ljudi", je poudaril nadškof.
Velika noč je po njegovih besedah predvsem praznik upanja in veselja. Kristusovo vstajenje je "najprej dogodek, ki nas osvobaja, velika noč pa je praznik našega osvobojenja ali odrešenja".
Za kristjane je velika noč tudi praznik upanja, navaja nadškof. "Naš Bog ni oddaljeni Bog. Je Bog z nami tudi v smrti. V njegovi roki je naša usoda. V njegovi smrti je smrt naše smrti. V njegovem vstajenju je naše vstajenje,..." je poudaril Kramberger in pojasnil, da prav zato kristjani svojega cilja ne gledajo v smrti, marveč v vstajenju in večnem življenju.
Končno je po njegovih besedah za kristjane velika noč dogodek, ki obvezuje. Zaveza, da "smo kristjani ne le za veliko noč in morda še za božič, marveč velikonočni kristjani vedno in povsod. Biti moramo velikonočne priče v svojem času in okolju, v družini, na delovnem mestu, v družbi in javnem življenju".
Kamor pride kristjan, bi moralo priti velikonočno vzdušje, življenjski optimizem, sporočilo o novem, veselem in srečnem življenju, je še dejal Kramberger in vsem zaželel blagoslovljene velikonočne praznike.
Strah in tesnoba sta pogosto naša spremljevalca, bojimo se za družino, otroke, zdravje in službo, je danes v nagovoru pri velikonočni maši v novomeški stolnici dejal tamkajšnji škof Andrej Glavan. Kot je ob tem poudaril, ima velika noč "sporočilo upanja za vsa preplašena srca", saj je njeno osnovno sporočilo "ne bojte se".
"Strah nas je zaradi rušenja moralnih norm v svetu, strah zaradi ravnodušnosti in premajhne solidarnosti med ljudmi. Zdi se, kot da zlo preplavlja življenje ljudi. Nekateri pa se trudijo in vse prikazujejo v še bolj črnih barvah," je opozoril Glavan.
Kot je prepričan, "Jezus hoče biti naša radost, mir in gotovost". "Nismo prepuščeni samemu sebi. Zlo nas ne more uničiti, ker je On močnejši od vsakega zla. On je z nami, tudi ko na videz ni nobenega izhoda," poudarja novomeški škof.
V nadaljevanju je navzoče pozval, naj bodo "vztrajni v dobrem, v velikodušnosti, dobroti, človečnosti in odpuščanju". To namreč po njegovem mnenju "prinaša notranje veselje, čeprav okušamo, da je za to potreben tudi napor".
Velikonočni klic o smrti iz ljubezni letos odmeva dve trpki situaciji, in sicer nove obraze brezposelnih ter gluhost in nemost izgube spomina ob odkritju pobitih v rovu sv. Barbare in drugod, je pri velikonočni maši dejal murskosoboški škof Marjan Turnšek. Kot je poudaril, današnji praznik odgovor na brezizhodnost zla in kliče k solidarnosti.
Velika noč mora kljub še vedno nejasnem koncu gospodarske krize prinesti upanje v situacijo, kjer je vedno večje število revnih in zato oropanih dostojanstva, je vernikom dejal Turnšek. Vstajenjski klic zato po njegovem mnenju "vsakega, ki ima več kot bližnji, budi, da z njim deli v pravični solidarnosti, odgovorne v družbi in državi pa kliče, da postavijo gospodarski temelj, ki bo za vse pravičen in pošten".
"Na žalost ima človeška zgodovina veliko različnih krvnikov in žrtev. Današnji praznik nevsiljivo vabi in sporoča: pred Kristusovim križem in pred njegovim praznim grobom ni več delitve na leve in desne, niti po svetovnonazorski usmerjenosti. Tam ni več možen kulturni boj, tam je le delitev glede na srce, ki sprejema Božjo zastonjsko usmiljeno ljubezen ali ne," je poudaril murskosoboški škof.
Kot je pojasnil, to ni delitev, "v katero bi razvrščali drug drugega, ampak delitev, v katero vsak sam uvrsti le sebe". Zato je po njegovih besedah "prav to prostor, kjer se morejo odrešujoče in spravno srečati tudi žrtve in rablji, da bi v moči Kristusove velike noči mogli upati na večno srečanje".
Verniki na veliko noč "v veselju poslušajo oznanilo o tem, da ni grob zadnje poglavje življenja, ampak da je zadnje dejanje vstajenje", je za STA dejal evangeličanski škof Geza Erniša. Na materialnem področju smo po njegovih ocenah ustvarili velik napredek, vprašanje pa je, če smo duhovno tako dozoreli, da smo s tem sposobni odgovorno živeti.
Vsebina in pomen velike noči sta pri katolikih in evangeličanih enaka, saj izhajata iz istega vira, in sicer iz svetopisemskega izročila o Kristusovi smrti in vstajenju, je pojasnil evangeličanski škof Geza Erniša. Kot je dejal, pa najdemo razlike v običajih.
Po njegovih besedah se evangeličani od katoličanov ločijo od reformacije naprej tudi zaradi različnega pogleda na evharistijo. Oboji se na veliki četrtek spominjajo Jezusove zadnje večerje z apostoli, ki predstavlja ustanovitev evharistije oz. svete večerje. Razlika je v razumevanju spremenitve v kruh in vino, ki jo evangeličani razumejo bolj na simbolni ravni in jo delijo pod obema podobama, pojasnjuje evangeličanski škof.
"Veliki petek s Kristusovim križem in Kristusovo smrtjo nas opominja na trpljenje, saj je tudi naše življenje na tem svetu marsikdaj križev pot", meni škof Evangeličanske cerkve. Kot je dejal, na velikonočno soboto zakurijo velikonočni ogenj, "ki prinaša toploto in napoveduje novo radost, veselje, ki se potem zgodi na velikonočno nedeljo". Tako se na simbolni ravni spomnijo, da "je luč tista, ki prinaša svetlobo, upanje in življenje".
"Minevanju na tem svetu se ne moremo izogniti, toda ker verjamemo, da je zadnja in odločujoča avtoriteta Bog, ki je Kristusa obudil od mrtvih, lahko upamo, kot nam je bilo obljubljeno, da s smrtjo ni vsega konec," je sporočilo praznika predstavil Erniša.
Materialne vrednote so po njegovem mnenju "zasenčile duhovne vrednote, preveč smo postali porabniška družba". "Na materialnem področju smo ustvarili neverjetno velik napredek, vprašanje pa je, če smo na duhovni strani tako dozoreli, da smo sposobni vse to, kar nam moderna tehnologija ponuja, tudi prav ovrednotiti, s tem odgovorno živeti in postaviti v pravo razmerje," je dejal Erniša.
Po njegovih besedah se "ne moremo in ne smemo zadovoljiti z dejstvom, da se uspešnost in sreča neke družbe pa tudi posameznika lahko izmerita samo z višino njegove kupne moči". "Ob 'kruhu' je treba videti tudi 'knjigo'. Ne enega in ne drugega pa ne bi smelo nikomur primanjkovati," je poudaril škof.
Kot je prepričan, smo ljudje že "z desetimi božjimi zapovedmi dobili smernice, po katerih naj bi živeli v tem svetu". Sicer lahko po njegovih besedah postanemo "družba, ki ji ni nič sveto, ki spregleda take vrednote, kot so spoštovanje Boga in človeka, spoštovanje lastnine drugega človeka, spoštovanje staršev in spoštovanje Gospodovega dne".
V življenju lahko postane vse samo hitenje, zato so "ravno prazniki in nedelje nujni, da se ustavimo, da malo pogledamo vase in da se več družimo", meni Erniša. "Če tega ne bomo znali, potem ne bomo znali več niti ločiti praznika od vsakdanjika," je opozoril. Po njegovem mnenju so to tiste vrednote, ki jih je moderni svet pozabil. "Škoda, da jih je pozabil, ker nas to dela ljudi," je dodal.
Na vprašanje, kakšno mesto med vrednotami danes zaseda vera, je Erniša odgovoril, da "vera vedno igra pri človeku pomembno vlogo". Po njegovem prepričanju namreč odpira "tiste dimenzije, ki jih racionalno sicer ni mogoče razložiti, pa vendar ljudje po teh dimenzijah, ki gredo čez rob razumljivega, hrepenijo in jih potrebujejo". "Mislim, da ga ni človeka, ki se ne bi ukvarjal z vprašanji vere, ker vera preprosto sodi k našemu življenju in bi ljudje brez nje težko živeli," meni škof Evangeličanske cerkve.
Brez vere, ki seže čez mejo smrti, bi bilo po njegovih besedah življenje siromašnejše in bolj prazno. "Tudi tisti, ki pravijo, da niso verni, za kar imajo seveda vso pravico, se s takimi vprašanji gotovo srečujejo in soočajo," je prepričan. Kot je pojasnil, vsi ne izpovedujejo in ne živijo svoje vere na institucionalni ravni, "eni jo v življenju pokažejo bolj, drugi manj".
"Znanost in medicina, ki služita temu, da ljudem lajšata življenje in velikokrat zdravita tudi strahovite bolezni ter z njimi povezane bolečine, sta nekaj, kar moramo pozdraviti. Bog nam je dal razum zato, da z njim odgovorno ravnamo in da si na ta način pomagamo," meni Erniša.
Zakopati talente, ki smo jih dobili, bi bil po njegovih besedah greh, zato "gre mnogim znanstvenikom, zdravnikom in strokovnjakom za njihov doprinos največja hvaležnost".
"Vprašanje pa je, če si zna znanost vedno postaviti moralno-etične kriterije, kako daleč je nekaj sprejemljivo", poudarja škof. Znanost in medicina sta nam po njegovem mnenju v marsičem pomagali, "vedno znova pa je potrebno premisliti, kam vse to pelje in ali smo si sposobni postaviti meje še sprejemljivega".
"Človek se ne bi smel nikoli igrati Boga, ker to preprosto ni. Prav tako pa odgovorna vera nikoli ne sme nasprotovati razvoju in novim znanjem, ki nam lahko pomagajo k bogatejšemu duhovnemu in materialnemu življenju," je dejal Erniša.
Gospodarska kriza je po njegovih besedah "prav gotovo pomanjkanje nekaterih vrednot". "Če človek stremi za čim večjim zaslužkom, to seveda samo po sebi ni narobe. Če pa to dela na račun drugih in se pri tem marsikdaj ne ozira na to, da je pohodil še sprejemljive moralno-etične principe, pa to prav gotovo ni sprejemljivo," je prepričan Erniša.
"Ne morem zagovarjati tega, da si lahko peščica ljudi privošči vse, da so v zelo kratkem času enormno obogateli, na drugi strani pa je vse več ljudi, ki komajda preživijo. To ni sprejemljivo in Cerkev takega sistema, ki meji na izkoriščevalski sistem, ne more zagovarjati," pojasnjuje evangeličanski škof.
Po njegovih besedah po svetu že obstajajo ljudje, tudi mladi izobraženci, ki želijo v poslovno življenje vrniti več etike. "Tudi v okviru Evangeličanske cerkve v Evropi in po svetu začenjajo delovati društva, ki se zavzemajo za to, da je v poslovnih odnosih čim več poštenosti, morale in pripravljenosti, da se naravna bogastva, ki pripadajo vsem ljudem, vse bolj in bolj pravično razdelijo in da ima od tega koristi čim več ljudi, ne samo peščica," je dejal Erniša.
Po njegovem mnenju se dogaja "preobrat, saj je 'odklenkalo' tisti miselnosti, ki je želela imeti vse in to zelo hitro, po vzoru, da cilj posvečuje sredstva".
Na vprašanje, kakšna je vloga Cerkve pri oblikovanju vrednot ljudi, je Erniša odgovoril, da "se Cerkev zaveda, da ne more samo oznanjati morale in vrednot, Cerkev mora biti prva, ki bo po teh kriterijih in po nauku Svetega pisma tudi živela".
Ob tem je dodal, da "Cerkev ni nekaj abstraktnega, Cerkev je tu in zdaj, živi in delujoči organizem". "Cerkev smo ljudje in vsak pri sebi se mora vprašati, ali je v svojem okolju ljudem zgled," je prepričan Erniša. Po njegovem mnenju ljudje sodijo Cerkev glede na to, "ali v svojih duhovnikih in škofih vidijo ljudi, ki so vredni zaupanja".
"Cerkev je v svoji zgodovini prav gotovo naredila marsikatero napako, jo dela tudi še danes in jo bo delala v prihodnje, kajti Cerkev smo ljudje. Ne vidim nobenega razloga za to, da tega ne bi priznali," meni evangeličanski škof.
Ob tem je spomnil, da je "Cerkev gotovo naredila tudi veliko pozitivnega in tudi to je potrebno videti, priznati in spoštovati". "Strpnost, toleranca, spoštovanje drugačnih in drugačnosti so vrline velikih ljudi," meni Erniša.
Po njegovih besedah se mora Cerkev "z vso svojo moralno avtoriteto in humanitarnimi programi zavzeti za to, da bi bilo revščine čim manj". "Odločno mora dvigniti besedo proti kršenju kakršnihkoli človekovih pravic in podpirati tiste, ki delajo za boljši, lepši, prijaznejši in pravičnejši svet. Tako bo namreč lahko upravičila svoje poslanstvo," je prepričan Erniša.
Kot je še pojasnil, je v Sloveniji 14 evangeličanskih cerkvenih občin ali župnij in 16 evangeličanskih duhovnikov, med katerimi so štiri duhovnice. Po njegovih ocenah je v Sloveniji 20.000 evangeličanskih vernikov.