Za Boruta Pahorja je uspeh referenduma o arbitražnem sporazumu vprašanje preživetja kot voditelja levice. Neizprosna referendumska kampanja vse bolj spominja na volilno kampanjo izpred dveh let, vanjo pa se vmešavajo tudi tuji politiki.
Do najpomembnejšega referenduma v zadnjih letih po tistem o članstvu v EU in Nato je še nekaj dni. Stave so visoke. Če ga Borut Pahor dobi, bo »car« na levici z dobrimi obeti, da tudi na volitvah, kljub slabemu vodenju razglašenega vladnega orkestra, premaga Janeza Janšo. Če izgubi, je levica pred iskanjem novega koalicijskega sporazuma, v katerem bo zapisano ime drugega oziroma novega mandatarja. Janez Janša je napovedal, da bodo mesec dni po referendumu predstavili novo rešitev.Mnenja, da gre v referendumski kampanji za spopad, podoben tistemu na volitvah pred slabima dvema letoma, se potrjujejo. Po nastopu podpornikov arbitražnega sporazuma je v začetku tedna nastopil še Zbor za republiko, opozicija pa je v državnem zboru na izredni z vso močjo zagrabila navedbe v hrvaškem zakonu o ratifikaciji sporazuma, ki pa so se, tudi to ni v korist verodostojnosti sporazuma, izkazale za neresnične. Vladna stran je bila primorana pripraviti švedsko veleposlanico in ameriškega odpravnika poslov k demantiju, da bi Slovenija in Hrvaška skupaj obvestili švedsko predsedstvo EU in ZDA o enostranski izjavi Hrvaške.
Čeprav so mediji z velikim navdušenjem povzemali vladno interpretacijo, da parlamentarna razprava ni prinesla nič novega, so te preklicane in najbrž neresnične navedbe v hrvaškem zakonu o ratifikaciji pomembne, saj arbitražni sporazum velja šele z menjavo ratifikacijskih listin. Bo Slovenija kar tako in brez pripombe (protesta že do zdaj ni bilo) sprejela hrvaške listine z lažnimi navedbami vred, da sta državi skupaj obvestili Švedsko in ZDA z enostransko izjavo?
Mobilizacije tujine
S približevanjem vrhunca kampanja se vanjo vključujejo tudi tuji politiki in lobisti, kajpada na strani privržencev sporazuma. V mednarodni skupnosti ga predstavljajo kot »zgled reševanja dvostranskih vprašanj v regiji v evropskem duhu,« kot je dejal evropski komisar za širitev Štefan Füle. Tudi naš komisar Janez Potočnik, ki je priča nastajanju sporazuma, se prav te dni odpravlja na že dlje časa načrtovani obisk na Hrvaško.
Gotovo tudi ni naključje, da je bila hrvaška premierka Kosorjeva konec prejšnjega tedna na obisku pri podpredsdniku ZDA Josepha Bidnu in je tam dobila več pohval za rešitev mejnega spora. Tudi namestnik ameriške sekretarke Clintonove, James B. Steinberg, je v pogovoru s Kosorjevo podprl sporazum. Premier Pahor pa je v Parizu skoraj pozabil, zakaj je tam (sprejem v OECD) in s sogovorniki, ki jih ni hotel imenovati, kramljal o arbitražnem sporazumu, na katerega seveda vsi gledajo »z zaupanjem in vero, da bo uspel, ter si želijo, da bi bil ta signal močan zaradi obeh narodov kot tudi zaradi mednarodne skupnosti okoli nas.«
Ni naključje, da se je predsednik SDS Janez Janša srečal z nemško delegacijo, v kateri so bili tudi dr. Werner Hoyer, državni minister v zveznem ministrstvu za zunanje zadeve Nemčije, in veleposlanik v Sloveniji Matthias von Kummer. »Nihče ne more vpletati vlade ZDA v neke bilateralne zgodbe, če to ne drži,« je na izredni seji parlamenta, ko je bil govor o hrvaškem lažnem zakonu o ratifikaciji, dejal Janša, ki pričakuje, da bodo ZDA protestirale. »Če tega protesta ne bo, potem bomo šteli, da je izjava ameriške ambasade v Ljubljani, izjava za slovensko javnost, v pomoč slovenski vladi, da bi izpeljala sporazum.«
VEČ V TISKANI IZDAJI