Kdo je v Sloveniji fašist in kdo ne, je med razpravo o begunski krizi postalo jasno, ko se je v zgodbo vmešal Milan Kučan in se konec februarja pojavil na demonstracijah za begunce na Kotnikovi. Da ne gre za naključje, ampak za skrbno načrtovano akcijo za ponovno delitev Slovencev na fašiste in antifašiste, je pokazal nekaj dni pozneje. Njegov Forum 21 (F 21) je namreč po skoraj enoletnem molku organiziral posvet z naslovom Ali sta rasizem in fašizem realna nevarnost? (2. 3. 2016). S posvetom so Kučan in sodelujoči sledili trendu, ki ga lahko v levičarskih dominantnih medijih opazujemo že od lanske jeseni. Vse nasprotnike vdora beguncev v Slovenijo in Evropo so namreč pavšalno začeli etiketirati za fašiste.
Kučanov posvet je potrdil, da je oznaka fašist raztegljiva, saj jo slovenski levičarji poljubno prilagajajo ideološkemu kontekstu za diskreditacijo nasprotnika. Etiketiranje s fašizmom je v svoji obsedenosti z desnico že v prvi polovici 90. let vpeljala Kučanova prvoborka Spomenka Hribar. Od takrat se oznaka fašist lahko prilepi vsakemu, ki se ne ujema z ideološko agendo levice: naj gre za odnos do bivšega komunističnega režima, prebivalcev iz nekdanjih jugoslovanskih republik, istospolnih, beguncev in vse do kritikov Kučanove biografije ali strukturnih reform in reševanja ekonomske krize. Kdor ne misli kot levičarji, je avtomatično fašist ali rasist.
Zato ni presenetljivo, da je posvet F 21 moderiral Kučanov novinarski ljubljenček, skrajnež Erik Valenčič, ki je svoj zadnji prispevek na RTV Slovenija (30. 8. 2015) končal s parolo »Smrt fašizmu – svoboda ljudem«. Kdo so za Valenčiča fašisti, je jasno: vsi, ki niso levičarji. Kljub svoji nestrpnosti je lani prejel nagrado Društva novinarjev Slovenije za izjemne dosežke! Predstavlja se kot mirovnik, vendar je vse prej kot to. Najbolj znan je po fotografiji s kalašnikovko in po dokumentarcu Koalicija sovraštva o skrajni desnici na Slovenskem. Ta dokumentarec je požegnal Kučan na srečanju F 21 Ali ima nasilje v Sloveniji ideološko ozadje? (21. 4. 2014), s čimer je dal jasno vedeti, da se z Valenčičevimi razlagami povsem strinja, čeprav so izrazito pristranske in sledijo dolgi levičarski tradiciji etiketiranja ideoloških nasprotnikov s fašisti.
Kučan in njegova levičarska falanga so si tokrat pri svojih pavšalnih zmerjanjih z oznakami fašist in rasist sami nastavili past. V nasprotju z običajnim etiketiranjem desnice s fašisti in rasisti zdaj njihove zmerljivke letijo na večino slovenskega prebivalstva in presegajo toge delitve na levico in desnico. Nedavna Delova anketa (22. 2. 2016) je jasno pokazala, da ima večina anketiranih negativen odnos do sprejemanja beguncev in da podpira strožjo azilno zakonodajo: 54 odstotkov podpira popolno zaprtje grško-makedonske meje za begunce, zgolj 25 odstotkov pa je temu nasprotovalo. Da Slovenci niso naklonjeni nenadzorovani invaziji beguncev, je pokazala že Episcentrova anketa lani novembra, po kateri je večina anketiranih, 61 odstotkov, podprla postavitev žičnate ograje na meji s Hrvaško. Podoben rezultat je dala tudi Delova anketa, in sicer 57 odstotkov anketiranih je bilo za postavitev žice (13. 11. 2015). Navedene ankete jasno sporočajo, da večina Slovencev nasprotuje begunskemu valu, zato so po Kučanu in njegovi levičarski falangi fašisti in rasisti.
Pri opletanju s fašizmom v zvezi z begunsko problematiko se Kučan in njegova falanga igrata z ognjem. V slovenskem kolektivnem spominu namreč upor proti fašizmu pomeni upor invaziji oziroma okupaciji tujcev, zlasti Nemcev in Italijanov med drugo svetovno vojno. Danes begunci utelešajo največjo invazijo in vdor tujcev na slovensko in evropsko ozemlje po drugi svetovni vojni. Valijo se v nepreglednih kolonah kot sovražna vojska, vdirajo na tuja ozemlja, na mejah se prerivajo z vojsko in policijo, podirajo ograje, po tujem ozemlju hodijo nelegalno, zahtevajo, da se domače prebivalstvo podredi njim in njihovim navadam, kršijo zakone držav gostiteljic, nasilno se vedejo do domačega prebivalstva. Slovenski levičarji, ki se predstavljajo kot dediči borcev proti okupaciji med drugo svetovno vojno, se begunski invaziji tujcev danes ne zoperstavljajo, temveč zahtevajo, da odpremo vse meje in sprejmemo okupacijo tujcev, češ da gre za prijatelje. V isti sapi pa se do zaskrbljenih sodržavljanov obnašajo kot do največjih sovražnikov in jih zmerjajo s fašisti in rasisti.
Z udeležbo na demonstracijah za begunce in organizacijo posveta F 21, na katerem so nasprotnike beguncev ožigosali na fašiste in rasiste, je Kučan petindvajset let po samoosvojitvi znova pokazal svoj pravi obraz. Vedno znova daje prednost tujcem pred lastnimi državljani: takrat sovražni JLA, danes beguncem. Zaradi begunske krize pa so se za Kučana tokrat razmere zelo spremenile, saj zdaj s fašisti ne zmerja zgolj svojih ideoloških nasprotnikov, temveč večino slovenskih državljanov. S tem si je Kučan skupaj z levičarsko falango okoli vratu nataknil zanko, ki se bo med zaostrovanjem begunske krize še bolj zategovala. Vsaka politična opcija, ki večino svojih državljanov zmerja s fašisti ali rasisti, je namreč vnaprej obsojena na propad.
