S tem se strinjam; potrebujemo svobodno družbo, v kateri bomo spoštovali in cenili ljudi po njihovem delu in ne po tem, od kod je kdo. Potrebujemo tudi družbo, v kateri ne bo vsak, ki si bo drznil kaj reči čez Rome, označen za ksenofoba, in v kateri ne bodo javno izrečeni dvomi o legitimnosti vmešavanju Katarine Kresal v delo policije označena kot pritlehna.
Vsak ima pravico dvomiti, sploh pa v delo politikov.
In zakaj bi brezpogojno verjeli ustavnemu sodišču, tudi če to zavrne voljo ljudstva?
Ali so ustavni sodniki nadljudje, ki se ne motijo?
Zakaj se LDS, ki se zavzema za manjšine in drugačne, na zavzema tudi za drugače misleče?
Spomnil sem se ene od točk iz LDS-ovega predvolilnega časopisa, ki so ga verjetno že pozabili tudi v LDS.
"Po štirih letih resnega guljenja si zaslužita:
da bi vaju družba resno vzela,
da bi lahko aktivno odločala,
enako dostopen študij za vse,
da bi lahko veliko več opravila prek interneta,
da bo prav vsak(a) med nami edinstven(a), ne glede na narodnost, vero, spol ali barvo kože."
Ampak ali smo sedaj kaj bolj edinstveni? Bodo maturante naslednje leto ali pa čez štiri leta vzeli kaj bolj resno in ali bodo lahko kaj bolj aktivno odločali? Če jih bodo vzeli bolj resno ali pa če bodo lahko aktivno odločali, je to odvisno predvsem od maturantov samih, ne pa od politike.
In ali si zaslužimo biti edinstveni šele po štirih letih resnega guljenja? Ali bodo potem tisti, ki ne bodo štiri leta resno gulili šolskih klopi, za LDS kaj manj edinstveni? Kakšni pa smo potem zanje, preden resno ali neresno gulimo srednješolske klopi?
Najbolj zanimivo pa je, da je prav vsak med nami, pa naj bo kakršenkoli že, edinstven, ker ni nikogar tebi enakega, pa naj vlada kdorkoli.
Zapis je bil že objavljen na blogu Misli in mnenja nekega mladeniča...