Pred dnevi je papež objavil dokument o družini, apostolsko spodbudo Radost ljubezni. Lahko na hitro ocenite ta sinodalni napor?
Papež Frančišek je družino postavil kot eno ključnih točk svojega delovanja. Že kmalu po izvolitvi je sklical izredno in za njo še redno sinodo. Posinodalni dokument Radost ljubezni je potrdil zavezanost nauku Cerkve o razumevanju zakonske zveze, življenjski skupnosti žene in moža, o izjemnem pomenu mame in očeta za rojstvo, vzgojo in razvoj otrok.
Je šel dovolj daleč?
To je odgovor Cerkve na vse močnejše pritiske, naj se prepusti toku in pristane na razvrednotenje materinstva in očetovstva, ki poteka na zahodu, naj prevzame nesprejemljivo ideologijo spola, ki ne priznava ženskega in moškega spola, spodbuja k menjavi spolov itn. V državah, kjer so kristjani pristali na to ideologijo, so cerkve skorajda prazne. Papež je vse to v dokumentu še enkrat odločno zavrnil in obenem poudaril Božjo bližino družinam, ki so vse tako ali drugače preizkušane. Idealne družine ni, so samo konkretne, to je papeževo vodilo. In družine so prostor ljubezni, sprejemanja, solidarnosti in medsebojne pomoči, so pa tudi prostor hudih preizkušenj, trpljenja, nerazumevanja, tudi nasilja, zato papež vabi vse družine, da sprejmemo v svojo sredo Boga, da mu dovolimo, da nam pomaga, da je z nami, da se z nami veseli in nam pomaga v najtežjih preizkušnjah. To je osrednje sporočilo te okrožnice. Kdor sledi poudarkom ateističnih svetovnih in slovenskih medijev, žal zgreši to osnovno sporočilo.
Frančišek je – tudi v kontekstu razpadlih zakonov – zapisal: »Nihče ne more biti obsojen večno, ker to ni logika evangelija ...«
Ločitve so huda bolečina otrok, mož in žena in tudi Cerkve. Naš čas družinskemu življenju ni naklonjen. Razbijajo jo najrazličnejše okoliščine. Pomislimo samo, koliko se med tednom vidimo. Koliko se pogovarjamo? Hiter življenjski ritem ubija družinsko življenje in naš občutek za skupnost. Še posebej so preobremenjene, lahko rečemo celo izgorele, mnoge naše ženske, mame. In potem seveda pridejo ločitve. To je izhod v skrajni sili. Cerkev je, razen v izjemnih primerih, ne podpira, želi pa pomagati vsem ljudem, ki se znajdejo v stiskah, izhajajočih iz ločitve. Morda ta vidik v preteklosti ni bil toliko v ospredju in papež Frančišek sedaj to še bolj jasno poudarja.
»Lahko več naredim, sem bolj svoboden, lahko se več ukvarjam z vsebino. Sem bolj svoboden.« S tem besedami ste iz politike krenili v civilnodružbeni aktivizem. Kako zdaj, ko ste tik pred vstopom v politiko, gledate na dileme svobode, smiselnost oziroma učinkovitost trdega dela?
Leta 2009 sem šel iz strankarskega življenja, ker sem se počutil utesnjenega. Tako si tudi v bodoče ne predstavljam svojega dela. Civilnodružbeno delovanje je veliko bolj svobodno. Razlika med strankarskim delovanjem in civilnodružbenim je, da se v stranki skoraj nič ne zgodi brez predsednika, v civilni družbi pa gre večina stvari mimo voditelja. Je več žara, zanosa, vsi so nekako bolj svobodni, samozavestni … V civilni družbi je na prvem mestu pripadnost ideji, temu, kar hočemo narediti, in ne tej ali oni osebi. To živo vrenje in brbotanje odnosov me privlači. Zame je izziv to miselnost prenesti v parlament. Seveda pa civilna družba potrebuje odgovornost oblasti. Žal je v zadnjih letih ni več. Oblast je postala vzvišena, noče se pogovarjati, ne sprejema argumentov, dela se, da je nezmotljiva, postaja čedalje bolj groba in nasilna ... Ne spoštuje več niti referendumskih odločitev. Na tej točki moramo v civilni družbi ugotoviti, da je naša vloga postala omejena na to, da mečemo bob ob steno. V dialogu z oblastjo ne moremo več prispevati k boljšim rešitvam za številne družbene težave in izzive, ker dialoga ni več. Civilna družba ne more več preprečevati niti največjih norosti in samovolje oblasti. Treba je torej iti tja, kjer se odločitve sprejemajo, in zamenjati tiste, ki zlorabljajo moč.
Ne le vi, tudi politiki vse pogosteje tarnajo, kako nemočni so, če ne zaradi drugega, pa zato, ker so jim volivci namenili premajhno podporo.
Mi smo civilnodružbena opozicija(!) – v nasprotju z mnogimi vladnimi civilnodružbenimi organizacijami, ki so kot pijavke prisesane na davkoplačevalski denar. Strinjam se, da opozicijski položaj človeka lahko navda z občutkom nemoči. Za nas pa je to izziv. Opozicija se mora zavedati svojega izjemnega pomena, zato ne sme podleči temu občutku. Nastavljati mora ogledalo oblasti, pa ne le zato, da bi se v njem ogledovali oblastniki, sedanji se v njem nočejo videti, ampak da ljudje lažje vidijo, kakšno oblast imajo. S tem ko oblasti nastavljaš ogledalo, v resnici predstavljaš lasten program in identiteto. Pokažeš na razliko med njimi in tabo. Slej ko prej bodo ljudje opoziciji naklonili možnost pokazati, kaj zna. Janez Evangelist Krek je rekel, da bi, če bi njegova stranka ostala brez opozicije, opozicijsko stranko ustanovil kar sam.
Toda vi greste na volitve zato, da zmagate …
Naj dopolnim te besede Ivana Omana: mi ne gremo na volitve samo zato, da zmagamo, ampak da spremenimo Slovenijo, da bo bolj prijazna do otrok, mater in očetov, bolj gospodarsko uspešna in socialno pravična. Saj to je tudi Ivan mislil. Razlika med referendumom in volitvami je bistvena: ko na referendumu zmagaš, si prišel do konca prizadevanja, po zmagi na volitvah pa se garanje šele začne. Ves čas se pripravljamo predvsem na to garanje. Ko gledamo nekaj zadnjih zmagovalcev volitev, je bila njihova volilna zmaga v resnici poraz, ker se potem niso izkazali s svojim delom. Morda so mislili, da je volilna zmaga cilj. Isto je sedaj z Mirom Cerarjem. Pravi cilj je narediti tisto, zaradi česar greš v politiko. Zmaga na volitvah je samo pot do tega.
Februarja sta mi dejali, da boste po veliki noči predstavili programsko deklaracijo in iniciativni odbor gibanja. Postajamo že nekoliko nestrpni.
Vesel sem tega nestrpnega pričakovanja, precejšnjega zanimanja ljudi, tudi novinarjev, za to, kar pripravljamo. Nekoliko počasneje nam gre priprava programske deklaracije, kot sem si predstavljal. Tisti, ki smo v teh letih skupaj delali ob enem vprašanju, potrebujemo čas, da se ujamemo ob iskanju odgovorov na številna vprašanja, ki se nam zdijo pomembna. Ta čas si moramo vzeti zdaj. Ko bomo enkrat »padli« v vsakodnevni tok, bo časa za poglobljen premislek manj. Kot kaže, bo deklaracija zrela za predstavitev sredi maja.
Se sestajate po lokalih oziroma gostilnah?
Gostilne niso pravi prostor za debatiranje o resnih stvareh, je rekel Janez Evangelist Krek. Tega se držimo.
Spomnim se, kako so v takrat še novi SMC zagotavljali, da je njihov program delalo 80 strokovnjakov. Vas ni toliko?
Pri snovanju programske deklaracije sodeluje okoli 15 ljudi. Imamo se za navadne ljudi, čeprav se seveda spoznamo na marsikaj.
Vi ste njihov vodja?
V skupini, ki pripravlja programsko deklaracijo, smo predvsem tisti, ki smo v zadnjih letih sodelovali v najožjem koordinacijskem odboru v prizadevanjih za pravice otrok, spoštovanje materinstva in očetovstva. Med seboj imamo sproščene, prijateljske odnose, ne obremenjujemo se s tem, kdo je vodja. Seveda ne gre brez usklajevanja aktivnosti, to pa res delam jaz. Ukvarjamo se predvsem z vsebinskimi vprašanji, odpiramo ključna vprašanja slovenske sedanjosti in prihodnosti. Po predstavitvi deklaracije bomo povabili ljudi, naj se ji pridružijo – ne meni in tej ekipi, ampak programu. Jeseni nameravamo pripraviti srečanje podpisnikov deklaracije, na njem bomo formalno ustanovili gibanje in izvolili vodstvo.
Ime gibanja?
Naj bo še skrivnost. Je že kar dorečeno, a ne še povsem.
Na katero tržno oziroma volilno nišo merite?
Kdor gre odgovorno na volitve zato, da zmaga in potem prevzame odgovornost, po mojem ne sme iskati tržnih niš, ampak mora predstaviti vizijo razvoja države in družbe. To bo naredilo naše gibanje. Radi bi, da ljudje prisluhnejo našemu programu, našim načrtom, k čemur se bomo zavezali s programsko deklaracijo. Že večkrat smo dokazali, da znamo uresničiti zastavljene cilje. Želim si, da bi na naslednjih volitvah prevladala razprava o tem, kako Sloveniji vrniti upanje, kaj narediti, da bomo kot narod preživeli, kako omogočiti razvoj gospodarstva, kako tem ciljem prilagoditi šolstvo, predvsem visoko šolstvo, kako zagotoviti pošteno in pravično sojenje, kako zagotoviti varnost naših žensk in otrok v zahtevnih razmerah, ki se obetajo, kako poskrbeti za varno starost naših upokojencev, kakovostne zdravstvene storitve itn. Tako kot si deviacija levice predstavlja prihodnost, je vse to in še marsikaj postavljeno pod velik vprašaj. Pričakujem in upam, da bodo volitve prinesle prelom z zagledanostjo v preteklost in jasno odločitev med različnimi vizijami prihodnosti.
Katere vizije imate v mislih?
Smo pred izzivi, ki nas dobesedno postavljajo pred dilemo biti ali ne biti. Če se bo trend tako nizkega števila rojstev in izseljevanja mladih nadaljeval, se bomo v kratkem še bolj kruto kot danes soočili s številnimi težavami. Ne bo denarja za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, plače državnih uslužbencev, socialne pomoči, varnost, policijo in vojsko, ceste … Sedaj govorijo o reformi pokojninskega sistema. Edina dolgoročno delujoča reforma pokojninskega sistema je: več otrok in da ti ostanejo doma. Ko bo en upokojenec na enega zaposlenega, k čemur se intenzivno približujemo, vsaka pokojninska matematika odpove. Da bi ohranjali število prebivalstva, bi potrebovali vsaj okoli 26.000 rojstev na leto, zdaj pa se rodi okoli 22.000 otrok, več kot 8000 pa jih odide, in večina noče niti pomisliti, da bi se kdaj vrnila. Zdaj pa računajte, kakšen minus prebivalstva imamo vsako leto in koliko to znese v 10, 20, 30 letih. In koliko minusa je samo zato v zdravstveni, pokojninski in proračunski blagajni. Ali to vladne stranke kaj briga? Desus je ena najbolj protidružinskih strank, pa pravi, da je za upokojence. Kdor je protidružinski, je tudi protiupokojenski.
Priseljevanje najbrž ni rešitev?
Za privržence deviacije levice je rešitev priseljevanje, izkušnje iz drugih držav pa kažejo, da to prinaša pomembne izzive, tudi številne probleme. V zadnjem letu smo lahko vsi spoznali, da se s tem ne gre več slepiti. Na okrepljene migracijske tokove država ni pripravljena. Zaustavitev ljudi na meji, naši ali makedonski, je gašenje požara. Problem je, da kot Evropa in seveda tudi Slovenija nimamo usklajene predstave o tem, kako se soočiti z migracijskimi pritiski. Evropska komisija je popolnoma izgubila smisel za realnost. Zadnjič sem poslušal podpredsednika komisije Timmermansa in mi je to postalo jasno. Če mislimo, da bodo priseljenci, če bodo postali večina, plačevali visoke davke in prispevke za nas, stare Evropejce, se zelo motimo. Na Švedskem je priseljencev okoli 17 odstotkov, prejemajo pa več kot 60 odstotkov vseh izplačanih socialnih pomoči. To kaže, da v državi, ki je sinonim odprtih vrat za priseljence, njihovo vključevanje v družbo, na trg dela itn. ne deluje. Pa tudi če bi bili zaposleni. Medgeneracijska solidarnost v državi ne izhaja iz človekoljubja, ampak iz družine. Aktivna populacija je solidarna do upokojencev, ker so med upokojenci njihovi starši in stari starši. Priseljenci med našimi upokojenci večinoma ne bodo imeli svojih staršev in starih staršev, zato se bodo tej medgeneracijski solidarnosti slej ko prej uprli. Mislili si bodo, zakaj bi jaz plačeval za te stare ljudi, ki mi niso nič, raje pošljem denar svojim staršem in starim staršem. Od njih ne moremo pričakovati, da bodo vzdrževali svoje ostarele in še nas. Tega tudi finančno ne bi zmogli. Da bomo pozabili na lastne otroke in s priseljenci zagotavljali lastno blaginjo – to je sanjarjenje.
Pa vendarle v določenih delih sveta divja vojna in ljudje od tam bežijo, da si rešijo življenje. Pomoč beguncem je mednarodna obveza naše države.
Ko gre za begunce, ki bežijo z vojnih območij, smo odgovorni za pomoč, še posebej družinam in otrokom. O tem ni kaj razpravljati. Izpit iz človekoljubja smo v začetku devetdesetih let po mojem naredili z odliko in verjamem, da ga bomo vsakič, ko bo to potrebno. Sam imam z begunci osebno izkušnjo iz devetdesetih let. V našem razredu je bila sošolka, begunka iz Hrvaške. Od blizu poznam trpljenje, negotovost in stiske beguncev. Ves čas je hrepenela po Hrvaški in se je, takoj ko je bilo mogoče, vrnila domov. V Sloveniji v zadnjem letu nisem zaznal nobenega odpora, da bi pomagali beguncem, ki bežijo pred vojno in potrebujejo varno zatočišče, dokler vojna ne mine. Prijatelj, ki je bil na meji v času največjega begunskega vala in pozna njihov jezik, mi je povedal, da je bilo med ljudmi, ki so prihajali k nam, manj kot deset odstotkov Sircev. Pomoči potrebni so bili zlorabljeni, da bi se pod pretvezo pravic beguncev v Evropo naselilo čim več ljudi iz različnih delov sveta, predvsem iz Afganistana, Pakistana, Bližnjega vzhoda in severne Afrike. Svoje je prispevala še nemška kanclerka …
Se bojite naraščajočega nacionalizma?
Prav gotovo je to nevarnost, ki se lahko zgodi, ampak trenutno je za Evropo veliko večja nevarnost deviacija levice. Upam, da bodo evropske volivke in volivci pravočasno ustavili izrojeno levico, ki ima očitno napačno vizijo, ki daje katastrofalne rezultate in še slabšo perspektivo. Preprečiti je treba nacionalizem in pohod deviacije levice, to pa je mogoče samo s tem, da velika večina ljudi, ki v svojih pogledih ni skrajna, o ključnih stvareh zahteva in doseže poenotenje v družbi.
Okoli česa naj bi se poenotili?
V skladu z našimi možnostmi je treba pomagati resničnim beguncem, še posebej družinam in otrokom, tistim, ki bežijo z vojnih območij in je njihovo življenje ogroženo. Glede tistih, ki v Evropi iščejo boljše življenje, se moramo odločiti, koliko jih bomo, skladno z našimi potrebami, sprejeli. Dokler si gospodar svoje hiše, ti odločaš, kdo bo prišel k tebi na obisk in koga boš povabil, da ti bo pri tem ali onem opravilu pomagal. Te pravice si Slovenci in Evropejci ne smemo vzeti. Dogovoriti se moramo tudi, da bodo med tistimi, ki jih bomo trajno sprejeli, v enakem razmerju ženske in moški, predvsem pa družine. Ne moremo si privoščiti, da bi v državo prišlo zelo veliko število mladih moških. Mladi samski moški, izkušnje po Evropi to potrjujejo, predstavljajo precejšnje tveganje za varnost naših žensk in otrok. Družina je pomemben element stabilnosti in odgovornosti, zato bi morale imeti družine prednost. Prav bi bilo tudi, da bi sprejemali ljudi, ki so nam kulturno bližji, v tem smislu bi morali imeti prednost kristjani, saj so bolj ali manj preganjani povsod na Bližnjem vzhodu, v nasprotju z muslimani, ki so v tistih državah povsod, razen v Izraelu, v veliki večini. Ves čas migrantske krize se sprašujem, zakaj migranti ne gredo v bogate arabske države, ki so jim po kulturi, veri in običajih daleč najbližje.
Govorili ste o volitvah in o tem, da bi se morali pogovarjali o vizijah prihodnosti. Boste odprli temo lustracije, temo preteklosti?
Lustracija zame ni vprašanje preteklosti, ampak sedanjosti in prihodnosti. Pridobiti moramo učinkovite mehanizme, da lahko iz pravosodja izločimo sodnike in tožilce, ki kršijo človekove pravice, zato da bo sojenje bolj pošteno in strokovno. Ne glede na to, ali so to delali v preteklosti, sedaj, ali bodo v prihodnosti. To je zame lustracija. V ustavi sicer lepo piše, da sodni svet predlaga razrešitev takih sodnikov, a se to v praksi ne izvaja. Odbor 2014 je pripravil zakon za zagotovitev javnosti, preglednosti in odgovornosti v pravosodju. To in verjetno še kaj bo treba sprejeti. Da bomo v Sloveniji vedeli, kako glasujejo sodniki v senatih, da bodo sodniki lahko podali ločena mnenja, da se jih bo lahko fotografiralo, da bodo odgovarjali za svoje slabo delo in bodo nagrajeni za kvalitetno delo, da se bo javno vedelo za njihovo preteklo delo, da se bo vedelo, zakaj so napredovali … Javnost, preglednost in odgovornost v pravosodju so pomembno zagotovilo za pošteno sojenje. Če bi sodniki vedeli, da imajo ljudje vpogled v njihovo delo, da se ne morejo skrivati za štirimi zidovi, ampak morajo z imenom in priimkom, z obrazom odgovarjati za svoje delo; da je od tega odvisno napredovanje itn., sem prepričan, da bi bile mnogo sodne odločitve drugačne, kot so bile. Za napredovanje je po javno objavljenih podatkih pri nas primernih 95 odstotkov sodnikov, stanje v sodstvu pa je alarmantno, zaupanje vanj eno najnižjih v Evropi, sodnikov na prebivalca pa največ v Evropi. To ne gre skupaj. Ljudje imamo pravico, da smo, ko stopimo na sodišče, obravnavani spoštljivo in dostojanstveno, ne pa da ima večina med nami, ko prestopi vrata sodišča, občutek, da je vreden manj kot zadnji kamen na cesti. Upam, da bo k tem prizadevanjem pristopilo tudi pravosodje, da bodo pripravljeni na dialog o tem, kako ga izboljšati. Posebej pričakujem, da se bodo oglasili pošteni, strokovni in delavni sodniki in tožilci, ki jim manjšina pokvarjenih krati ugled.
Vrniva se k vašemu političnemu gibanju, ki še nima imena. Boste zastopali katoličane?
Če bi naredili volitve samo med katoličani, bi bil po moje rezultat volitev zelo podoben, kot je na običajnih volitvah. Podobno, kot sem prepričan, da so na družinskem referendumu spoštovanje otrokovih pravic ter materinstva in očetovstva podprli mnogi, ki ne hodijo v Cerkev. Katoličani svoje vere in politične opredelitve ne povezujejo neposredno. Tudi mi tega ne bomo spremenili, čeprav si seveda želim, da bi naš program podprlo tudi čim več katoličanov. Zdi se mi prav, da bi Katoliško cerkev in katoliško vero vsi bolj spoštovali. Najprej seveda katoličani sami, pa tudi vsi drugi. Tega razpihovanja sovraštva do vsega, kar je povezano s Katoliško cerkvijo, je veliko preveč in duši naš razvoj. Sproža nenehne konflikte med nami, v katerih se kot družba izčrpavamo, namesto da bi se ukvarjali s tem, kaj lahko skupaj ustvarimo. Tukaj imamo prvo potezo kristjani, da bomo vero živeli v ponižnosti, pa vendar samozavestni in ponosni. Imamo čudovito vero ljubezni in miru, ki sta najboljša pot sožitja, dokler bo obstajalo človeštvo. Žal smo kristjani v tej svoji drži prevečkrat omahljivi, bojimo se, da ne bi bili vsem všeč, in popuščamo tam, kjer ni nobene potrebe.
Kje smo popustili?
Preveč smo nasedli propagandi, da je ateizem neki nevtralni svetovni nazor, vere pa pomenijo skorajda ideološko opredeljenost. Povejmo jasno in glasno: tudi ateizem je vera, ni nevtralen in nima nobene pravice, da je uradna državna, šolska, kulturna religija. Ateizem je samo ena od veroizpovedi in naj ima v državi enakopravno mesto z drugimi veroizpovedmi, ne pa da je na vseh področjih privilegiran. Kristjani, muslimani in vsi ostali verniki razen ateistov smo zato drugorazredni državljanke in državljani. Čeprav ponižni in skromni, je prav, da smo tudi pogumni; svojih stališč ne vsiljujemo drugim, v demokratičnem dialogu pa jih imamo možnost – ne da bi bili označeni z zmerljivkami in žaljivkami – tudi predstaviti in po njih živeti. Blizu mi je ameriški odnos do vernosti, ko ljudje ne skrivajo svoje veroizpovedi, se sprejemajo in spoštujejo v različnosti ter brez težav sodelujejo na temelju konkretnih interesov. Želel bi si, da bi v Sloveniji lahko mirno živel kot kristjan in zato ne bil diskriminiran, da bi prav tako mirno živel in ne bil diskriminiran musliman ali ateist.
Zelo cenite Ivan Omana …
Da.
Kmalu bo minilo leto, ko je dejal: »Dokler bomo imeli voditelja tako imenovane desnice, kot je zdaj, je levici zmaga zagotovljena.« Ker je Janša ne nazadnje pozdravil vaše politične ambicije, tega pogoja za zmago najbrž ne vidite tako kot Oman?
Našo zmago vidim kot zmago Slovenije, vendar ne predvsem na volitvah, ampak po rezultatih dela po volitvah. Želim si, da bi pri nas dozorel občutek skupnih ciljev, za katere bi se pred naslednjimi volitvami zavzela koalicija strank in civilnodružbenih gibanj, in da bi ta koalicija dobila realno možnost za njihovo uresničitev. V takšni široki koaliciji akterjev je treba doseči soglasje o spremembah. S tako brezidejno in skorumpirano oblastjo profesorjev in drugih privilegirancev, kot nam vlada zdaj, z ohranjanjem monopolov in korupcijskih navezav, ni mogoče, da bomo živeli bolje. Kdor želi živeti slabše, naj voli to vlado ali Združeno levico še enkrat. Kdor pa želi živeti bolje, naj izbere alternativo. Tako enostavna bo odločitev na naslednjih volitvah.
Odnosi na desnici oziroma v tako široki koaliciji morajo biti pri tem iskanju soglasja, kaj je treba spremeniti, potemtakem partnerski ali vsaj demokratični?
Koalicija, o kateri govorim, ne bo desna. Želja po boljšem življenju ni ne desna ne leva, otroci niso ne levi ne desni, družina ni ne desna ne leva … Predvsem mara biti ta koalicija vsebinska. Treba se je dogovoriti, kaj storiti, da bo Sloveniji šlo na bolje. Ko se bo alternativna koalicija o tem poenotila in prišla pred volivce s konkretnimi načrti, verjamem, da bodo volivke in volivci šele dobili pravo izbiro za volitve in tudi prepoznali možnost preloma ter jo podprli.
Z drugimi besedami, voditelji, stari ali novi, niti niso pomembni?
Vse več ljudi se zaveda, da smer, v katero gremo, ni prava. To mi razlagajo tudi kolegice in kolegi, ki tradicionalno levo volijo. Naj ponovim: kar manjka, je resna alternativa, ki bo imela sprejemljiv in realen reformni program in da bodo ljudje v njej hkrati videli možnost, da zmaga na volitvah in ta program tudi uresniči.
Glede Ivana Omana in Janeza Janše – z obema se dobro razumem in želim si, da bi bilo tako tudi naprej. Ivan Oman je izjemna moralna avtoriteta in pronicljiv analitik. Ima izjemne zasluge za organiziranost kmetov v Sloveniji in seveda za samostojno Slovenijo. Na njegovo mnenje zelo veliko dam. Tako kot on tudi zelo spoštujem kmečki stan, iz katerega izvira moja družina. Janez Janša je velik voditelj, z izjemnimi znanjem in dragocenimi izkušnjami. V alternativi, ki jo moramo zgraditi za prihodnost Slovenije, vidim oba. Ivan naj se ne izgovarja na leta in naj še enkrat, kot ničkolikokrat doslej, naredi, kar mož storiti je dolžan. Enako je seveda tudi Janez nepogrešljiv.
Kaj menite o dometu, če uporabim besede Aleša Mavra, »antijanšističnega refleksa klenega Slovenca«?
Srečal sem že veliko ljudi, ki imajo o njem veliko povedati, a ko jih pobaram, kaj jim pri njem ni všeč, ne izrečejo nič kaj posebnega. Največkrat omenjajo avtoritarno vodenje. V zadnjih dveh letih sva kar v tesnih odnosih. Nikakor mu ne morem pripisati avtoritarnega vodenja, te izkušnje nimam. O stvareh, v katerih sodelujeva, se pogovarjava, usklajujeva, včasih obvelja njegova, včasih moja. Takšno sodelovanje si želim ohraniti še naprej. Mnogih izkušenj, ki jih ima on, jaz nimam, nekaj pa tudi jaz znam in vidim, kako bi se dalo narediti. V tem se spoštujeva. Prav je, da se spoštujemo, si priznavamo dobre namene, bolje, kot da iščemo napake in slabosti. Možnosti za sodelovanje je veliko. Zame tudi ni problem sodelovati s kom, ki se uvršča oziroma ga uvrščajo na levico. Svoje mesto v politiki vidim tudi v povezovanje dobrih idej in vseh sposobnih ljudi ob temah, ob katerih bi se morali kot narod poenotiti.
Ste glede na tesne odnose s prvakom SDS pomislili, da bi vstopili v njegovo stranko oziroma vsaj v njen strokovni svet?
Verjetno namigujete na izjavo Angelce Likovič pred kratkim v Tarči. Ne bom vstopil v SDS. Janez Janša je odličen predsednik SDS, njegovi člani in volivci ga imajo radi, in naj tako ostane.
Kako poln je vaš nahrbtnik? Gospa, ki je bila leta 2008 pri ustanavljanju krščansko-demokratske stranke (ali nekaj podobnega), trdi, da ga nimate.
Angelco Likovič spoštujem in jo imam rad in sem tudi zelo hvaležen za njeno podporo. Nisem svetnik, daleč od tega. Marsikaj v življenju sem naredil narobe, kar nekaj se je nabralo v mojem nahrbtniku. Trudim pa se živeti in delati pošteno. Če bi mislil, da sem brez greha, bi to odražalo najhujši napuh, pomanjkanje ponižnosti in skromnosti. Izpostavljanje vloge gospe Likovič pri ustanavljanju t. i. Duhovnikove stranke, ki ga zaznam v vašem vprašanju, se mi zdi krivično do gospe Angelce. V življenju je naredila ogromno dobrega in veliko ljudi jo zaradi tega spoštuje. Zdi se mi škoda, da se vedno znova poudarja ena zgodba, ki se ni dobro izšla, zamegljuje pa vse ostalo.
Dvakrat ste že omenili Janeza Evangelista Kreka. Se bo krekovstvo čutilo v programski deklaraciji vašega gibanja?
Če se moram politično umestiti, bi se skliceval na Krekovo pot, pot pomoči človeku, zadružništva, torej vzajemne samopomoči. Tudi zato vedno poudarjam, da naš temeljni cilj ni ustanovitev stranke, ampak gibanja. Razlika je bistvena, pri stranki je v ospredju boj za priljubljenost, podporo, prilagajanje javnomnenjskim anketam ipd., pri gibanju pa gre za ideje, reševanje problemov, združevanje ljudi, iskanje skupnih poti in rešitev. Če bomo ustanovili stranko, jo bomo samo kot orodje nastopa na volitvah, sicer pa bomo delovali kot gibanje in tudi na volitvah nastopili kot gibanje.
Veliko idealizma je v vaših besedah.
V politiko ne bi šel zato, da bi se dokopal do kakšne funkcije. To me ne žene, prej odbija, v tem ne vidim uresničitve. Pri civilnodružbenem delovanju sem spoznal, da je očitno v naravi oblasti, da postaja vzvišena, brezidejna, odmaknjena od ljudi. A če želimo narediti kaj več, je žal treba vstopiti v ta kruti svet. Morda je v mojih besedah res veliko idealizma, hotenja Slovenijo spremeniti na bolje. Ampak če v to ne bi verjel, tega ne bi počel. Vabim vse idealiste, ljudi, ki niso zadovoljni s potjo, po kateri gre Slovenija, da našo programsko deklaracijo, ko jo bomo predstavili, za začetek resno preberejo in razmislijo, ali je to lahko tudi njihova smer. Vsakega, ki se bo za to odločil, bomo veseli.
Podobni ste antipolitiku. V politiko se odpravljate kot antipolitik.
V zadnjem času sem večkrat v parlamentu in nenehno mi po glavi roji misel, na kaj moram posebej paziti, da me politika ne bi pokvarila. Ko sem pred dnevi sodeloval v razpravi na odboru v državnem zboru, nisem mogel verjeti, da poslanci vladne koalicije lahko tako vzvišeno razglašajo, kako jim za to, kar sem jim prišel povedat na lastne stroške, v prostem času, iskreno in dobronamerno, ni mar. Ko jih skušaš opozoriti na posledice zakona, ki ga sprejemajo, te ustavijo, rekoč, dovolj je bilo, nas ne zanima, kaj imate povedati. Če bom imel kdaj kaj besede v državnem zboru, se tam do ljudi ne bo tako obnašalo.
Zadnjič ste na odboru razpravljali o Möderndorferjevem zakonu o partnerski zvezi. Vam ga bo uspelo izboljšati?
Žal pripravljenosti za resničen dialog na seji odbora ni bilo. Poslanec Jani Möderndorfer ni držal besede. Pred tem je namreč javno izjavil, da si želi odprtega dialoga in da bomo iskali rešitve. Žal tega na odboru ni pokazal, zavzel se je celo za to, da se mi omeji beseda. Ne le ta zakon, veliko drugih bo treba popraviti, predvsem tudi narediti ljudem bolj razumljive.
S Krekom še nisva končala. Kaj se lahko danes naučimo od njega?
Krek mi je zgled in še danes kaže rešitve v ključnih vprašanjih. Navdihuje me, denimo, pri soočanju s težnjami brezglave razprodaje državnega premoženja. Vse življenje je Krek zbiral na kup, da smo Slovenci vzpostavili svoje bančništvo in podjetja, svojo infrastrukturo, s katero smo lahko preživeli. Gospodarska samostojnost je temelj suverenosti in samostojnosti. Po mojem bi morale pomembne gospodarske družbe, ki so še v lasti države in so ključne za našo prihodnost in razvoj, ostati v državnih slovenskih rokah in jih ne prodati tujcem. Preprosto ne pristajam na logiko, da moramo zato, ker ima krava uši, prodati ali ubiti kravo. Očistiti jo moramo uši, da bo mirno živela in dajala tisto, kar se od nje pričakuje.
Veliko teh uši se je prisesalo prav na nacionalni interes (lastništvo državnega premoženja) in na koncu zamajalo ekonomsko suverenost države. Mislim, da vaši kolegi v SDS in NSI glede privatizacije ne razmišljajo tako kot vi.
Tudi oni bodo morali spoštovati to razmišljanje in morali bomo poiskati skupne rešitve. Predlagam, da ima v vseh državnih podjetjih opozicija svoje predstavnike in da se tudi tako izvaja nadzor v njih. Da neka opcija dobi oblast, zasede vsa državna podjetja in se potem šele ob zamenjavi ob naslednji vladi ugotovi, kakšne lumparije so delali, to je nesprejemljivo. Kraje v državnih podjetjih so kraje davkoplačevalskega denarja.
So vam blizu zamisli krekovskega solidarizma?
Krek se je zavzemal za pomoč vsem, ki so pomoči potrebni, obenem pa je bil prepričan, da mora človek narediti vse, kar je v njegovi moči, da bo živel od svojega poštenega dela, za kar mora dobiti tudi pošteno plačilo.
Večkrat ste omenili deviacijo levice. Kaj natanko mislite?
To je izrojena levica, ki nima več nobene zveze s tradicionalno levico, ki si je prizadevala za izboljšanje položaja delavcev. Izrojeni levici gre samo za to, da se s svojimi lovkami prisesa na davkoplačevalski denar in spreminja temelje družbe, uničuje družino, pomen materinstva in očetovstva, krati otrokove temeljne pravice in prek medijev manipulira s prebivalstvom. Nič jih ne briga ustvarjanje in proizvajanje, ampak zgolj trošenje tistega, kar drugi prigarajo.
Bi zagovarjali univerzalni temeljni dohodek (UTD), kot meni Srečo Dragoš s Fakultete za socialno delo?
Po mojem ne. Delo je bilo zanj tisto, ki človeku daje dostojanstvo, občutek potrebnosti in pomembnosti. Ni pomembno le zaradi zaslužka. Delo in pošteno plačilo sta bila za dr. Kreka pravica. Enako kot dostojna pokojnina na starost.
Kako vi razumete »eksistenčno pravo«, o katerem je pisal Krek in iz katerega Dragoš izpeljuje Krekovo podporo UTD?
Dr. Krek »eksistenčno pravo« razume tako, da ima človek, ki je porinjen na rob in ne more preživeti, eksistenčno pravico narediti za preživetje vse, da preživi, denimo vzeti tudi nekaj, kar ni njegovo. To je temeljna logika eksistenčnega prava, kot jo je razumel Krek. Torej neka mejna situacija, v kateri veljajo drugačna pravila kot sicer v življenju. Vendar to ni splošno vodilo, ki bi ga prevzeli za izhodišče našega življenja, ampak upravičen človeški odziv na skrajne razmere. Splošna Krekova usmeritev pa je, da mora človek živeti od svojega dela, za katerega je pošteno plačan. To je, kot veste, tudi vodilo Petra Opeke pri njegovem človekoljubnem delu.
Vidite, to je še en tipični primer, kako deviacija levice poskuša iz izjem delati pravilo. Tega smo vajeni na vseh področjih.
Upajmo, da nam Krekovega eksistenčnega prava ne bo treba uporabljati!?
Upam, da ne. Sam bom naredil, kar je v moji moči, da se temu izognemo.
biografija
Rojen je bil v Ljubljani (1973), po maturi na poljanski gimnaziji se je odločil za študij filozofije in diplomiral (1996) na ljubljanski Filozofski fakulteti. Še kot študent je bil dejaven v podmladku krščanskih demokratov, ki ga je tudi vodil. Po neuspešni združitvi SKD in SLS je ostal v ljudski stranki, bil predsednik njenega glavnega odbora, a odstopil (2008) zaradi nestrinjanja s politiko takratnega predsednika Bojana Šrota, pozneje pa svoje članstvo v stranki »zamrznil«. Vodil je referendumsko kampanjo proti spremembam družinskega zakonika (2012), na lanskem referendumu o spremembah istega zakona pa je bil kot koordinator Civilne iniciative za družino in pravice otrok sovoditelj koalicije Za otroke gre! Je tudi predsednik Odbora 2014. Zaposlen je na ministrstvu za kmetijstvo, v Agenciji za kmetijske trge in razvoj podeželja. Uredil in napisal je več knjig: posvetil jih je sedemdesetletnici Ivana Omana, dvajseti obletnici Slovenske kmečke zveze in devetdesetletnici smrti Janeza Evangelista Kreka.