Jankovićev nenadni izbruh cenenega populizma je bil po svoje presenetljiv, saj je še nedavno napovedoval konstruktivno držo stranke pri reševanju gospodarske in finančne krize. A prišla je očitno druga komanda, zato je Janković, ki je podobno kot sta to sindikalista Dušan Semolič in Branimir Štrukelj, samo transmisija stricev iz ozadja, začel spet »prodajati« shizofreno ekonomsko doktrino Jožeta Mencingerja – da bo višji DDV rešil vse in v državi tako ne bo treba zategovati pasu. Enostavno kot pasulj! Ko bi le bilo tako.
A tranzicijski bogataš Janković, ki se je pred volitvam sam oklical za največjega slovenskega levičarja, se je hitro ujel v zanko. Za obtoževanjem, da gre za nesprejemljivo krčenje socialnih pravic in rezov pri socialno šibkih skupinah, je (najbrž nehote) takoj prišla na vrsto bistvena stvar Jankovićevega pogroma nad vladnimi varčevalnimi ukrepi – ščitenje neupravičenih privilegijev, ki se napajajo v proračunu. Z izjavo, da »vlada s predlogi, ki jemljejo tistim, ki imajo višje plače in pokojnine, ruši razmerja med posameznimi skupinami …«, je povedal vse.
Nabor varčevalnih ukrepov Janševe vlade oziroma izhodišča, ki bodo še predmet pogajanj, je povsem primerljiv s podobnimi ukrepi nekaterih drugih držav Evropske unije, ki si prav tako zaradi krize prizadevajo stabilizirati svoje javne finance. Če se tega v Sloveniji ne bomo lotili resno, bomo dobili prisilno upravo iz Bruslja, tedaj se bo tudi pri nas začel uresničevati grški scenarij.
Morda pa prav to hočejo strici iz ozadja z Milanom Kučanom na čelu? Da bi po finančnem zlomu države na novih predčasnih volitvah spet prišel njihov čas. Da bi tedaj v ogenj poslali novo železo. Denimo predsednika računskega sodišča Igorja Šoltesa. Tistega državnega revizorja, ki več let ni poskrbel za revizije gradnje slovenskih avtocest in s tem pripomogel, da smo bili davkoplačevalci zaradi kartelnih dogovorov med gradbenimi baroni oškodovani za najmanj dve milijardi evrov. To oškodovanje je namesto računskega sodišča, ki je pri gradnji avtocestnega križa po nojevsko tiščalo glavo v pesek, ugotovil urad za varstvo konkurence. Na računskem sodišču so pred leti revizijo škandalozne gradnje predora v Šentvidu uvedli šele po pritiskih medijev in jo (saj ne more biti res, pa je!) z izrekom negativnega mnenja končali skoraj leto dni pozneje, ko je stekel promet skozi obe predorski cevi.
V Sloveniji »bogovi« vsak teden padajo na glavo. Najbolj glasna pri napadih na vladne varčevalne ukrepe je ženska, ki je zadnje desetletje na ministrstvu za finance bila najprej vodja sektorja za proračun, nato pa generalna direktorica direktorata za proračun. V tem času je služila trem finančnim ministrom: Dušanu Mramorju, Andreju Bajuku in Francu Križaniču, danes pa je poslanka Pozitivne Slovenije.
Govor je o Alenki Bratušek. Ko jo danes kdo spomni, da je »držala vrečo« pri brezglavemu zadolževanju države, se gospa takoj razglasi za »stroko« in razlaga, da je samo izpolnjevala ukaze politike, a hkrati tudi opozarjala, pa jo menda niso poslušali.
A Bratuškova ni prav nobena »stroka« v javnih financah. Službo v javnem sektorju, najprej na ministrstvu za gospodarstvo, nato za finance, je dobila takoj po diplomi na oddelku za tekstilstvo fakultete za naravoslovje in tehnologijo. Naslov diplomskega dela glavne Jankovićeve izvedenke za javne finance je več kot zgovoren: Vpliv poroznosti konfekcijskih medvlog na hitrost izhlapevanja znoja. Namesto v Muri ali Rašici je Bratuškova »šivala« proračun na ministrstvu za finance. Leta 2006, potem ko je že bila vodja sektorja in nato generalna direktorica direktorata za proračun, je gospa še magistrirala na FDV iz »statusnih sprememb servisa za protokolarne storitve iz neposrednega proračunskega uporabnika v javni gospodarski zavod«.
Ampak vse stvari se enkrat postavijo na njihovo mesto. Alenka Bratušek je z izvolitvijo za poslanko Pozitivne Slovenije postala tisto, kar je vseskozi bila. Političarka.