Slovenija, najbolj zanikrna in nedosledna članica Nata, bo 31. julija (uradno le na komemoraciji ob okrogli obletnici tragične smrti ruskih ujetnikov med 1. svetovno vojno pri kapelici pod Vršičem) gostila ruskega predsednika Vladimirja Putina. Čudaška gesta kreatorjev naše zunanje politike, ki je prek Boruta Pahorja poslala vabilo kremeljskemu imperatorju, se mnogim opazovalcem dogajanja doma in v svetu zdi izzivanje, če ne kar odkrito kljubovanje temeljnim usmeritvam atlantske vojaške zveze.
Prijateljsko »ponujanje roke« človeku, čigar voditeljski slog je nekakšna zmes manir Stalina in Petra Velikega, prihaja v času čedalje bolj zaostrenih odnosov med Natom in EU na eni strani ter postkomunistično Rusijo na drugi. Poleg ekonomskih sankcij zaradi agresije na Ukrajino in razlik okrog sirske krize je še nevarno oživljanje oboroževalne tekme, saj Putin ne skriva, da je gradnja protiraketnega ščita v nekdanjih sovjetskih protektoratih Poljski in Romuniji, ki je sledila kopičenju divizij vzdolž zahodnih ruskih meja, zanj docela nesprejemljiva.
Seveda v tujini ni manjkalo kritičnih odzivov spričo nerazumljive slovenske politične ekvilibristike. In je predsednik republike Borut Pahor, ki je poleg populističnih nagnjenj v sebi očitno odkril še diplomatsko-državniške lastnosti, presodil, da je treba poskrbeti za reciprociteto. Rezultat je bila postavitev pomnika v Andražu nad Polzelo, kjer je marca 1944, med vračanjem z bojne naloge nad Nemčijo, strmoglavil goreči ameriški bombnik; preživel ni nihče. 72 let kasneje, na slovesnosti ob odprtju, ki se ga je udeležil tudi veleposlanik ZDA v Sloveniji Brent Hartley, je Pahor glavnino besed namenil zavezništvu in prijateljstvu med obema državama, katerega korenine segajo še v čas skupnega boja svobodoljubnih narodov sveta proti nacizmu in fašizmu.
Slaba dva meseca kasneje, sredi letošnjega maja, je svojo rodno deželo Slovenijo že drugič obiskal poveljnik ameriških sil v Evropi, general Frenk Gorenc. Ob tem velja znova omeniti podatek, da Slovenija za obrambo na leto namenja približno toliko denarja, kot ga ZDA samo za udeležbo in razvojne potrebe Nata porabijo v sedemnajstih urah(!). Zanemarjenost in podhranjenost Slovenske vojske sta bili zagotovo ključni temi pogovorov med Gorencem in predstavniki naše vlade, gosta pa je brez dvoma zanimalo tudi, kaj pomeni solistično koketiranje Slovenije z Rusijo. O tem vsaj priča skopa izjava premieja Mira Cerarja, ki je ob koncu srečanja kot nadaljnji uravnotežnostni ukrep omenil možnost ureditve še drugih pomnikov sestreljenim ameriškim pilotom na naših tleh.
Ne poznam sicer vseh možnih lokacij, a za izboljšanje vtisa in kot dokaz, da smo iskreni, bi gospoda Pahor in Cerar morda lahko najprej ukazala vgraditi spominsko ploščo v skalovje med Bohinjsko Bistrico in Koprivnikom. Tja je pred skoraj 71 leti treščil transporter ameriškega vojnega letalstva C-47, vojaška verzija znamenitega DC 3, s šestimi ljudmi na krovu. Zgodba o nesreči je izjemno zanimiva, ima pa precej lepotnih napak, zaradi katerih jo čedalje bolj hrupne slovenske »zdrave sile« vztrajno pometajo pod preprogo.
Prvi odklon od pričakovanega klišeja je časovni, saj se je letalo zrušilo jeseni 1945, skoraj sedem mesecev po koncu vojne. Drugo neustrezno dejstvo je, da sta ga nad Bledom prerešetala jugoslovanska lovca tipa JAK, poslana z letališča v Lescah, čeprav je bilo neoboroženo in je na poti iz Avstrije v matično bazo v Italiji zgolj prečkalo košček ozemlja domnevne zaveznice Jugoslavije.
Domnevne zato, ker so samoustoličeni komunistični oblastniki že maja preklopili na predvojno logiko, po kateri je glavni sovražnik proletarske revolucije zahodni imperializem, edina vzornica in zaščitnica pa Stalinova Sovjetska zveza. V državi je mrgolelo ruskih svetovalcev in inštruktorjev, ki so propagirali neusmiljen boj proti tujim agenturam, obveščevalnim mrežam in zračnemu vohunjenju. Njihovim zahtevam je sledil tudi novopečeni poveljnik divizije JA s sedežem Radovljici, še ne 25-letni Rudolf Hribernik - Svarun, čigar oficirski karieri je dalo odločilni zagon pravkar končano devetmesečno šolanje na moskovski vojaški akademiji.
General in narodni heroj Rudolf Hribernik je leta 1995 s podporo Ministrstva za kulturo RS izdal Spomine, v katerih je na straneh 231 in 232 dokaj podrobno opisal okoliščine in posledice sestrelitve C-47. Ta je kajpak prerasla v škandal svetovnih razsežnosti in do skrajnosti zaostrila odnose med Jugoslavijo in ZDA. Pod pritiskom Washingtona je Tito po tednu dni vendarle dovolil izkop in prevoz posmrtnih ostankov posadke v njihovo domovino. Spodobno pokopani naj bi bili v skupnem grobu na koprivniškem pokopališču, prevzet pa jih je prišla komisija mednarodnega Rdečega križa.
Toda ko so vojaki odstranili zemljo, se je pred očmi navzočih pojavil kak ducat velikih kartonskih škatel z napisom UNRRA, v kakršnih je Amerika tudi jugoslovanskim narodom pomagala nadomestiti pomanjkanje hrane. Jasno so se videli kosi človeških teles, zmetani vanje. General Svarun se spominja, da je prvemu presenečenju sledilo množično šklepetanje fotoaparatov, ki jih je nosila večina članov komisije in spremstva. »Ker sem se zavedal možnih posledic, če bi te fotografije prišle v svet, sem komandantu bataljona ukazal, naj jim aparata pobere, vzame iz njih filme in jih vrne lastnikom … Nastala je nova mučna situacija. Toda postopek je bil izveden nepričakovano in tako odločno, da Američani sploh niso utegnili reagirati.«
Tovariš Hribernik je torej nedvomno izpričal zavidljivo dozo idejnopolitične zrelosti in akcijske smelosti. Mene zanima le še, kako bi (ali bo) Borut Pahor pod koprivniškimi pečevjem obrazložil krvavo prekinitev »trajnega in trdnega zavezništva«, ki so jo zagrešili njegovi politični dedki.