Josif Visarionovič Stalin se je spoznal na marsikaj, a na nič bolje kakor na vladanje. V trenutkih napadov melanholije, ko se je soočal z zavestjo o lastni minljivosti, je najtesnejšim sodelavcem celo zaupal posamezne skrivnosti oblastnikovanja, ki jih je ponotranjil v teku let. Nekatere od njih so precizirale klasične makiavelistične modrosti o obvladovanju posameznikov in organizacij – kakor npr. misel, da resnico varujejo bataljoni laži –, druge so postale didaktične maksime in jih najdemo celo v temeljnem priročniku Mikala Hvervena Hema o tem, kako postati uspešen diktator, tretje pa še dandanes zvenijo sveže. Med slednjimi je gotovo najdaljnosežnejša tista o ključni vlogi srednjih kadrov pri gospostvu nad ljudmi in stvarmi. Stalin jim je kdaj pa kdaj celo nazdravil – kajpak v zaupnem krogu, da slavljenci o tem niso nič vedeli in se niso mogli prevzeti. Čeprav je načeloma verjel v njihovo vdanost, jim je tudi gledal pod prste. Vedel je, da zaupanje daje dobre rezultate, nadzor pa še boljše.
Stalin je s tenkočutnim poznavanjem človeških duš in njihovih kapric rešil tudi problem kadrovske rigidnosti v enopartijskem režimu, ki z volilnimi cikli ne ustvarja nobene dinamike: vsakih nekaj let je izpeljal bolj ali manj korenito čistko. Njegov sistem, ki ga je mogoče imenovati ekosocializem, se je izkazal za mnogo bolj trdoživega od Hitlerjevega: nacisti so namreč stavili na iniciativnost prekaljenih »ljudskih tovarišev« in so vodjem posameznih ozemeljskih enot in dejavnosti puščali proste roke v okviru njihovega delokroga. S tem je bilo sicer res vzpodbujeno osebno tekmovanje v izpolnjevanju splošnih ciljev s praktično neomejenimi pooblastili, vendar so se na tak način hitro ustvarile vazalne strukture posameznih partijskih trotov, ki so glavni cilj svojih naporov videle v ohranjanju pridobljenih položajev. Čez čas se je seveda tudi izkazalo, da zlo uničuje vse okoli sebe – za razliko od dobrega, ki izničuje samo, kar je slabo.
Srednji kadri so povsod – ne zgolj v stalinskem ekosocialističnem sistemu – dejanski izvajalci oblasti. Nenadomestljivi so tudi pri pripravljanju odločitev. Pa pri sankcioniranju njihovega neizvajanja. Najbolj čislani so svetovalci, ki so pravcati nagelj v kadrovski gumbnici. Njihove analize so tako sijajne, da jih niti najbolj energični samodržci ne morejo pogrešati – ker jim zmerom povedo tisto, kar hočejo slišati. Vrh vsega srednji kadri nikjer niso posebej izpostavljeni. Celo medijev ne privlačijo, saj so področja njihovega dela specializirana in zato ne morejo biti v središču splošno zanimivih afer. Občo pozornost lahko pritegnejo samo z neinteligentnim izstopanjem iz blažene anonimnosti. In čeprav današnja sodobnost krepi ekshibicionistična nagnjenja, razkazovanje osebne realnosti v kaosu virtualnosti ne prinaša prepoznavnosti. Če je tehnika še na naši strani, tehnologija že ni več.
Ker so srednji kadri večinoma toliko inteligentni, da svoje maskirne uniforme ne zamenjajo za železne srajce avantgardistov, so za slednje nenadomestljivi še v nečem: nanje je vedno mogoče pokazati kot na krivce za vse – vendar za nič drugega. Boris Kidrič se je npr. pridušal nad »biciklisti«. Tako se je reklo tovarišem, ki so bili navzgor upognjeni, navzdol pa so pritiskali. Seveda ni šlo za njegov izum, temveč za podeželsko repliko pristne boljševiške kritike, katere najsijajnejši primer je Stalinov članek Vrtoglavica od uspehov iz leta 1930. Sovjetski voditelj je tedaj poudaril, da je umetnost vodenja resna stvar in zažugal tovarišem, ki so se zatekali k levičarskemu radikalizmu in desničarskemu oportunizmu.
Toliko in toliko let pozneje je tovrstne prijeme nadgradil Slobodan Milošević, ki je sprožil protibirokratsko revolucijo. Toda anonimni »foteljaši«, v katere je uperil krik histerizirane mase, ki jo je gnetel kot antični demagog, so ostali, kjer so bili. Do zamenjav na stražarskih mestih je prišlo le tam, kjer so srednji kadri dobili imena, priimke in obraze. Razpoznavnost namreč uroči njihovo moč, ki izvira iz druženja v krdelo. V slednjem je nekdaj prevladoval trdi kolektivizem, zdaj pa stopa v ospredje prožnejša organizacijska oblika hunte. Ostajanje v ekipi je odvisno od trenutne konstelacije moči, sposobnosti in domiselnosti. Saj res: čemu bi kateri koli team v svojih vrstah ohranjal koga le zato, ker je bil nekoč uvrščen med »naše človeke«? Personalni balast veča entropijo vsakega sistema in celo pri površnih poznavalcih drugega zakona termodinamike sproža dvome o najsijajnejši utvari naših dni – trajnostnem razvoju.
Prav zato srednji kadri ne medlijo več v dolgočasju, kakor so v časih francjožefovske birokracije in aleksandrinskega »činovništva«. Nekateri so brezmejno domiselni in tozadevno povsem primerljivi z najimenitnejšimi literarnimi junaki – npr. z mitičnim Beowulfom, Rabelaisovim Gargantuajem, Mannovim Felixom Krullom in Vidalovim Richardom Nixonom. Nikomur se ne more sanjati, kaj bodo storili v naslednjem hipu!
Pa tudi predvidljiveži niso več obsojeni na rutinerstvo. Nekateri noč in dan tuhtajo, kako bi tok običajnosti napeljali na svoj mlin. In kjer je problem, je tudi rešitev! Marksistični šef, denimo, duha teama ne gradi s težaškim skupinskim prenašanjem hlodov, kakor kakšna imperialistična vojska, temveč z vabilom na dekadentno zabeljeni delovni zajtrk v postnem času. Tako se verniki kar sami izločijo iz kroga kandidatov za »top banane« ... Ne samo v ekosocializmu, temveč tudi na splošno velja Stalinova misel: »Kadri rešijo sleherni problem.«