Prejšnji teden sem avtor tega prispevka imel redko priložnost sedeti v izbrani družbi raziskovalcev jugoslovanskih arhivov (in slovenskega) na sedežu ene največjih založb v Zagrebu. Gostitelj je bil dr. Ante Žužul, nekdanji asistent za filozofijo, nato disident in človek, ki je v času demokratičnih sprememb hrvaškim domoljubom veliko pomagal. Iz pogovora, ki je trajal nekaj ur, intoniral pa ga je večinoma dr. Žužul sam, sem se odločil navesti dva poudarka, dvoje misli. Toliko sta povezana s splošno usodo in toliko z našo samo, kot ljudi, ki smo se upehali v tranziciji, ne da bi sami razumeli, kaj in kako, da zaslužita vso pozornost. Prvi je nedvomno presunljiva ugotovitev, v čem smo si temeljno različni od narodov (tu je bila beseda o Slovencih in Hrvatih), ki imajo (in so imeli) dejansko demokracijo. Mi smo namreč ukleti v to, da se kar naprej ukvarjamo s preteklostjo, ki se nam – ker se z njo ukvarjamo premalo – spet in spet vrača. Tega Nemci in Francozi, npr., ne poznajo. Tukaj sta seveda navzoči dve tendenci. Tisti, katerih identiteta korenini v prejšnjem režimu – (tako ali drugače so z njo povezani tudi oni, ki se bodisi pripisujejo k pomladnikom, našli pa smo jih na seznamih Udbe, bodisi so »duhovno« klonirani po ljudeh, ki so bili v starem režimu, ali so še danes steber ideološke represije oz. njene kontinuitete, izstopajoča primera sta Božo Repe in Janko Prunk) – si na vsak način želijo njegove restavracije v celoti. To pomeni izpostavljati negativne stvari kot pozitivne, če se le da – če pa se ne da – pa za vsako ceno zamolčati grozodejstva. In potem so tu redki (to pa je druga, pozitivna tendenca), zelo redki, ki razkrivajo zločine nad moralo in civilizacijo. To so predvsem sogovorniki iz prvega odstavka, raziskovalci arhivov.
Druga teza dr. Žužula se dotika prve, a sega še globlje. Dejal je, da je za pravega politika sprejemljiv zgolj en kriterij, kot tudi za vsakogar, ki si želi biti človek v celovitem pomenu besede: resnica: najbolj je v družbi potrebno spoštovati tiste ljudi, ki so predani resnici. V misel brž pride teza Viktorja Blažiča o temeljni razliki, ki deli ljudi, predvsem politike na dva dela. Poteka na isti tektonski ločnici, o kateri je govoril dr. Ante Žužul. Viktor Blažič, katerega drugo obletnico odhoda smo obhajali ta mesec, je bil tudi pravi slovenski disident in človek, ki je življenje žrtvoval za prepričanje. V nepozabnem eseju Oidipus in Anti-Oidipus je spregovoril o bistvenem: »Sodobnega samozvanega oblastnika si je moč predstavljati kot nekakšnega Anti-Oidipa. Kralj Oidipus je rešil Svingino uganko, se povzpel na prestol in se zavedel nekega prekletstva, ki to povzpetje spremlja. In nato pride tisto najstrašnejše: razkritje resnice o poteh in postajah tega povzpetja. Ta resničnost je očetomor ter incest, najhujši prekrški zoper moralni in naravni zakon. Toda kralj Oidipus, v katerega je v najvišji meri položen temeljni nagon stare grške kulture, nagon po resnici, čuti resnico kot zapoved, izhajajočo iz nekega višjega reda, neskončno pomembnejšega od njegove osebne pomembnosti in vladarskega položaja: kulturni vzgon mu je veleval, da resnica mora priti na dan in da je šele s tem podana možnost za odrešitev od krivde « (Viktor Blažič, Videnja, Ljubljana, 1994, str. 15).
Brez težav v Blažičevo enačbo vstavimo ljudi, ki jih poznamo iz lastne izkušnje.
Tragičen nosilec resnice je bil Jože Pučnik. Bil je to tudi Viktor Blažič, ki je v svojem življenju (to je tudi popisal v knjigah) stal pred mnogimi Anti-Oidipi (uredniki Dela, ki so ga odpustili, zasliševalci Udbe, tožilci, sodniki, zaporniško osebje, preganjalci po prihodu iz zapora). A daleč največji Anti-Oidip slovenske sodobnosti je Milan Kučan in njegov krog. Nanj se naslednje Blažičeve besede nanašajo s prav emblematično močjo. »Ker Anti-Oidipus ne veruje v resnico, marveč zgolj v oblast, najprej ubije vidca Teiresiasa (ker preveč ve), nato pa po vrsti vse njegovo sorodstvo, vse prijatelje. Vzporedno s tem pa še naprej goji lažno legendo o sebi-rešitelju – doseže anti-tragedijo, zmagoslavje oblastništva. Tragedijo namesto njega doživi dežela, ki ji vlada: v njej se vrši katastrofa za katastrofo« (prav tam, str. 15).
A Anti-Oidipi niso samo na partijski strani, nasprotno, tvorijo pretežno jedro, zaradi katerega je nomenklatura v državi še vedno na oblasti. To so tisti, ki so se v imenu lažnih parol in fantazem o resnici zarotili zoper njo ali jo poskušali pretentati. To so tisti, ki so omogočili gigantski podvig komunistov, da so po letu 1990 vnovič prevzeli oblast. Njihovi obrazi so znani: po zaslugi alternativnih medijev v državi postajajo znana tudi njihova slaba dela.
Viktor Blažič tako ni stal samo pred partijskimi Anti-Oidipi, temveč tudi pred »pomladnimi«. Bilo je v začetku oktobra 1994, ko je bil sklican svet krščanskih demokratov, stranke, ki jo je Viktor Blažič zaradi nenačelne politike in javne koruptivnosti tedaj zapustil. Na seji sveta je v imenu odsotnega Blažiča do besede poskušal priti France Miklavčič, njegov sotrpin in disident. Dejal je, da je Blažič večkrat v zadnjih mesecih pisal vodstvu stranke, opozarjal in storil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi vodstvo spravil k pameti – in nazaj k ljudem. A vse zaman, Peterle mu ni niti odgovoril. Ko je slednji poslušal Miklavčiča – sedel pa je široko, za mizo na čelu dvorane, je pomodroval: »Blažiča torej moti, da je oblast v krščanskih demokratih (to je jaz sam) odtujena od ljudstva, in bi rad to popravil. Naj se Blažič ne sekira,« je še pripomnil. V istem hipu je s skupino inficiranih somišljenikov, ki so sedeli z njim v predsedstvu, odšel v dvorano, s sedežev vrgel nekaj naključnih članov SKD in se usedel na njihovo mesto. Tiste, ki so bili prej tam, pa je poslal za mizo, na čelo dvorane. »Mar Blažič ne vidi, da ima pri nas oblast ljudstvo,« je cinično končal svoj manever.
Rekonstrukcija slovenske pomladi mora potekati vzporedno z resnico, kakršno razodevajo arhivi. Tam je zapisana z veliko začetnico. Če resnica govori osvobojena, se javna morala vzpostavlja sama od sebe. V zaostrenih razmerah, v kakršnih se je sedaj znašla Evropa, je to tako rekoč vprašanje narodnega preživetja.