Nemčija danes pomeni grožnjo. Grožnjo Evropi. Ne sicer tiste iz časov Wilhelma I., Wilhelma II. ali Adolfa Hitlerja, ko je nemški škorenj poljubno prekrajal Evropo. Nenazadnje je današnji bundeswehr samo še vojaška karikatura, nesposobna zavarovati niti sedanjih nemških meja pred vdorom migrantov, kaj šele premikati meje proti Danzigu ali Bog ne daj Königsbergu. Ne, nemški militarizem je mrtev, a mehka nemška moč, ki ga je po 2. svetovni vojni nadomestila, je vsaj tako nevarna. Dolgo je nemški gospodarski čudež, utemeljen na ordoliberalnem pristopu Ludwiga Erharda, Walterja Euckna in Wilhelma Röpkeja, veljal za zgled, vreden posnemanja. Nemčija je hkrati odigrala izjemno pozitivno vlogo v procesu evropskega združevanja in gradnji institucij EU. Samoumevno je bilo da bo po združitvi ZRN in NDR leta 1990 združena Nemčija zaradi velikosti in ekonomske moči prevzela vodilno vlogo v Evropi. A žalibog se je ta vodilna vloga v zadnjih desetih letih, ko Nemčijo vodi kanclerka Angela Merkel, izkazala za popoln polom. Gospa je najslabša kanclerka po 2. svetovni vojni, velika nesreča za Nemce in žalibog za vse nas, Evropejce.
V tej luči si moram zastaviti vprašanje, kaj se dogaja z Nemčijo? Lapidaren odgovor najdem v naslovu knjige Thila Sarrazina, prodane v več kot dva milijona izvodih, Deutschland schafft sich ab (Nemčija se samoukinja). Res težko je drugače poimenovati spremembe, ki se v zadnjih letih dogajajo v Nemčiji. Politiko sprejemanja milijonov negroidnih in semitskih muslimanov, ki državo spreminjajo v odurni Germanistan, res težko poimenuješ drugače kot etnični samomor. A ta patološki altruizem in etnomazohizem oziroma multikulti ideologija wilkomerstva mora imeti globlje vzroke. Naj začnem s prozaičnim, vezanim na osebnost Angele Merkel. Dejstvo je, da ta ženska nima otrok, nima hčerk, ki bi jih za spolovila grabili oziroma posilili ti. »ficki-ficki migranti«, kot se dandanes v tisočih primerih dogaja po Nemčiji. Materinstvo bi jo uravnotežilo in ji predočilo časovno perspektivo, ki presega dolgost njenega življenja. Ne preseneča me, da ima Viktor Orban, oče štirih hčera, njej diametralno nasprotno stališče do muslimanskih migrantov. Kot se je izjasnil v nekem intervjuju, si tako kot vsak normalen oče ne želi, da bi se hčerke morale odevati v burko ali hijab. Merklovi je za to očitno vseeno, v skladu z devizo après moi, le déluge.
Če pustimo ob strani banalnost jalovosti Angele Merkel, se moramo soočiti z ideologijo multikulturalizma, ki podpira nemški patološki altruizem in etnomazohizem. Nemci so iz 2. svetovne vojne izšli stigmatizirani s Kajnovim znamenjem kolektivne krivde za nacizem in holokavst. Na nürnberškem procesu se ni sodilo samo posamičnim nacistom, sodilo se je nemštvu. Zdravilo denacifikacije je bilo raznemčenje. Izjemno pomembno vlogo pri pranju možganov in zaprtju nemškega uma je igrala franfurtska šola kulturnega marksizma. Herbert Marcuse, Theodor Adorno, Max Horkheimer & Co., vsi po vrsti judje, so se najbolj perfidno, z ideološko zastrupitvijo, maščevali Nemcem za shoah. Nemški šolski sistem in mediji pod njihovim vplivom še sedem desetletij po koncu vojne Nemce posiljujejo s pripovedjo o nemški genocidnosti in kolektivni krivdi. Nemci naj bi bili še n-generacij dolžni sprejemati vse izmečke iz tretjega sveta in s tem vsemu svetu signalizirati svojo moralno krepost in ozdravljenost nacizma. Hazarski kodrolasci pa se niso zadovoljili z ideološko indoktrinacijo povojnih generacij Nemcev, nadgradili so ga s ti. Hootonovim načrtom. Ameriški paleoantropolog in evgenik Earnest Hooton je že med 2. svetovno vojno pripravil načrt naselitve negroidnega prebivalstva v Nemčijo, ki naj bi ob rasnem mešanju poskrbelo za uničenje nemškega nacionalizma in agresivnosti. Nekakšna lokalna različica Coudenhove-Kalergijevega načrta za celotno Evropo.
Kljub pregovorni politični korektnosti in medijski cenzuri pa je narativ kolektivne krivde in z njo povezanega multikulti kulta celo v Nemčiji vse manj prepričljiv. Zato se nemške politične elite poslužujejo ekonomskih argumentov. Migranti naj bi bili panaceja za demografski somrak Nemčije, porok za izplačevanje pokojnin starajočih se Nemcev. Velika zabloda. Stog človeškega kapitala migrantov je pičel, pravzaprav nikakršen. Prišleki niso programerji, zdravniki ali inženirji, ampak nekvalificirani socialni turisti z ničelno perspektivo integracije v sodobno informacijsko družbo. Ne samo da s produktivnim delom ne bodo pomagali ohranjati nemške socialne države, njihova prisotnost je najboljše zagotovilo za njen propad. Tudi milijarde evrov vlaganj v njihovo izobraževanje ne bodo veliko pomagale. Rezultati antropoloških raziskav so neizprosni, povprečni inteligenčni kvocient sahelskih negroidov znaša 70, Arabcev pa 85. Upoštevajoč nemško povprečje 103, si tudi ob spregledu nepremostljivih kulturnih razlik z islamom lahko predstavljamo perspektivo multikulturne Nemčije. Der Untergang; tehnološki, ekonomski in na koncu dneva civilizacijski.
Kljub depresivnem položaju je tudi na Nemškem moč zaznati prve znake ozdravitve. Na lokalnih volitvah v zveznih deželah CDU kanclerke Merklove doživlja poraz za porazom. Nedavno ji je Alternativa za Nemčijo v njeni lastni deželi Mecklenburg-Predpomorjansko zadala zgodovinski poraz in za SPD postala druga najmočnejša politična sila. Nedeljske lokalne volitve v Berlinu bodo, upam, zabile še dodaten žebelj v kanclerkino politično krsto. Čas je, da se Evropa poslovi od, če uporabim izraz angleškega konservativnega filozofa Rogerja Scrutona, oikofobnih politikov. Politikov, ki v imenu univerzalizma sovražijo lastno kulturo in narod. Oikofobni David Cameron se je že moral posloviti, v dobro Evrope, upam, se bo čimprej tudi Angela Merkel. Gut weg!