Tukaj doma pri bratih lazaristih boste praznovali novo leto. Bo veselo?

Gotovo bo veselo in prijetno. Pridružili se nam bodo tudi nekateri drugi duhovniki. Nazdravili bomo našemu prijateljstvu in Sloveniji, izrazili dobre želje za prihodnje leto.

Ali se je to prijateljstvo v poletnih mesecih znašlo na preizkušnji?

Absolutno ne! Nasprotno, spoznal sem, bolj kot sem si prej lahko mislil, kako zveste prijatelje imam. Tudi pri ljudeh, od katerih tega skoraj ne bi pričakoval. Ne bom pozabil, kako iskreno so v pismih ali ustno pristopili k meni in čutili z menoj. Množica vernih ljudi je to doživela kot duhovno dramo, kot dramo spopada resnice in laži. Veliko so molili in mi dajali korajžo v upanju, da se bo resnica izkazala. Z neznanskim veseljem so pozdravili njeno zmago. Tudi papež Benedikt XVI. je doživel in spremljal to dramo. V petek pred božičem mi je na sprejemu dejal, da mu je bil njen razplet v posebno zadoščenje.

Drama je bila mednarodno odmevna.

Da, zakrožila je po vsem svetu. Prejel sem odzive s Kube, iz Brazilije, Ukrajine, Španije, Francije, Italije ... Ne verjamem, da se pri časniku Delo zavedajo, kakšno podobo o Sloveniji so s to afero poslali v svet. Čeprav smo že dobri dve desetletji suverena država, se še vedno vedemo kot zakotni provincialci.

Se pogosto in radi vračate domov?

Zdaj, ko v Rimu nimam toliko rednih obveznosti – še vedno pa jih imam kar precej – se trikrat ali štirikrat na leto vrnem domov. Včasih tudi za mesec dni med počitnicami, dober teden za božič in veliko noč, pa tudi vmes, če me doletijo obveznosti.

Prihaja čas odhoda iz večnega mesta?

Ko bo mojih obveznosti v Rimu manj, bom začel resno razmišljati o vrnitvi v Ljubljano.

Pesniku Andreju Capudru so ostali Rimski soneti, vam Rimski nagovori. V zadnjem od stotih sonetov se poslavlja od Rima. Dovolite mi, da preberem kvartini.

Prosim, le dajte, saj sonetov ne poznam.

Ne kot Ovid poslavljam se od Rima,
on kot pregnanec je odšel na tuje,
na kraj, kjer veter nikdar ne miruje,

kjer kratka je pomlad in dolga zima.

Dežela moja teh zadržkov nima,
v njo rad se vrača tisti, ki potuje,
vesel, da spet domače reklo čuje
in s stene bogec romarju pokima.

Lepo. Ob Ovidijevi omembi se spominjam njegovih verzov: »Donec eris felix multos numerabis amicos, tempora si fuerint nubila solus eris. Dokler si srečen, boš imel veliko prijateljev, ko pa pridejo oblačni časi, boš ostal sam.« V mojem primeru se to ni zgodilo. Tudi jaz se rad vračam v »deželo mojo«. Ko sem v otroških letih zapustil domovino, je v meni ostalo spoznanje, da je moje mesto med svojim narodom. Življenjska pot mnogokrat poteka drugače, vendar sem bil s srcem in mislijo vedno v Sloveniji.

V TISKANI IZDAJI RODE POVE, KAKO JE SPREMLJAL NAPOVED VSESLOVENSKE LJUDSKE VSTAJE; ZAVRNE MENJAVANJE VLADE Z ULICO; POVE, KAJ SI MISLI O SPREOBRNJENIH KOMUNISTIH; SPREGOVORI O KULTURNEM BOJU KOT ORODJU ZA DOSEGO OBLASTI.