Pred skoraj štirimi leti sva se prvič pogovarjala v prostorih Študijskega centra za narodno spravo. Njegova usoda je takrat – ne dolgo po nastopu Pahorjeve vlade – visela v zraku, saj ste ostali brez plač. Vas je strah, da se ponovi kaj podobnega?

Takrat je bilo veliko negotovosti, kaj bo s tem študijskim centrom. Nasprotniki našega dela so bili zelo glasni. Tudi danes so, a mislim, da se zaradi dobrega dela in uveljavitve ne more več kar tako ukiniti. Zasidrali se nismo le v slovenskem, ampak tudi v evropskem prostoru. Dejstvo je, da smo krepko zaorali v ledino znanstvenega proučevanja totalitarizmov. Izvajali smo raziskovalni program Nasilje komunističnega totalitarizma v Sloveniji 1941–1990 ter projekt Revolucionarno nasilje v Sloveniji 1941–1945. Ko se je lani ta iztekel, smo se vnovič prijavili na razpis Agencije za raziskovalno dejavnost in kot najboljša zgodovinopisna skupina prejeli denar še za štiri leta. Znano je, da smo izdali več odmevnih in izvirnih publikacij, ki izvirajo prav iz tega programa.

Koliko denarja prejemate od agencije?

Za omenjeni program vsako leto okoli 90.000 evrov. Očitno so nas prepoznali kot pomembno znanstvenoraziskovalno ustanovo. Seveda obenem opravljamo tudi mnoge druge naloge. Ustvarjamo arhiv pričevanj, javnost seznanjamo z našimi dosežki, prirejamo okrogle mize, konference, znanstvene simpozije, razstave, strokovne ekskurzije, predavamo v izobraževalnih institucijah … Aktivni smo tudi v mednarodnem merilu, še zlasti v Platformi evropskega spomina in vesti, ki združuje 41 institucij iz 16 držav. Letos pripravljamo novost z organizacijo zgodovinske poletne šole za mlade. Med drugim vsako leto v različnih krajih organiziramo počastitev evropskega dneva spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov. Vlada je lani 23. avgust razglasila za dan spomina.

Je bil dan spomina tudi letos z novo vlado?

Seveda. Sklep Janševe vlade ni bil preklican. Ta vlada neposredno ni sodelovala, a dan spomina smo vseeno počastili z znanstvenim simpozijem in dobro obiskano prireditvijo v Kobaridu. Sodelujemo predvsem z lokalnimi skupnostmi; z njimi delimo tudi težo organizacije. Skrb za počastitev praznika smo prevzeli z zavestjo, da je ta dan vse bolj pomemben – tudi v Evropi. Leta 2011 je bila v času poljskega predsedovanja EU v Varšavi prva evropska slovesnost, naslednje leto v Budimpešti, ko je predsedovala Madžarska. Letos so se evropskemu dnevu spomina posvetili v Litvi, naslednje leto bo dogodek v Latviji. Slovesnosti v Litvi so se udeležili komisarka za pravosodje Viviane Reding in pravosodni ministri nekaterih držav EU. Obžalujem, da se našim pravosodnim ministrom teh srečanj ne zdi vredno udeleževati. Veseli pa me, da so se v Litvi srečali mladi iz vse Evrope in sprejeli posebno deklaracijo o pomenu spomina na grozote totalitarizmov.

Ste pravosodnemu ministru Senku Pličaniču že predstavili svoje delo? Pred leti ste neuspešno vabili Aleša Zalarja.

Te priložnosti še nisem imela, a sem prepričana, da bere naša poročila o delu.

V TISKANI IZDAJI IN V TRAFIKI ZA TABLIČNE RAČUNALNIKE VEČ O TEM, KAJ JE BOLJ KOT POSTAVLJANJE SPOMENIKOV NUJNO ZA SPRAVO; O POSKUSIH ZAPIRANJA ARHIVOV V NEKDANJIH KOMUNISTIČNIH DRŽAVAH; KAJ PREDSTAVLJA "PARTIZANSKA" MAŠA.