Bosta ta intervju vzeli kot raziskovanje z lastno udeležbo? Sprašujem zato, ker ste ob pričevanju za Študijski center za narodno spravo dejali, da svoje pričevanje jemljete kot raziskovanje z lastno udeležbo.

Ne, daleč od tega.

Kaj za vas to pomeni? Namreč to raziskovanje?

Ta izraz mi je postal všeč iz sociologije. Pomeni nekakšno distanciranje od tistega, kar človek počne. Če vzamemo na primer kakšnega družboslovca, vedno lahko reče, da je naredil nekaj, kar mu mogoče intimno ni všeč, a je bila raziskava. Z omembo takega izraza si človek vedno pusti prostor, češ saj nisem tako mislil. V resnici pa ni tako. Življenje je enkratno in neponovljivo. Človek marsikaj počne v življenju, to počne iz različnih razlogov in lahko se marsikaj nauči.

Eno takih raziskovanj z udeležbo, če temu lahko tako rečem, je bilo vaše srečanje z Janezom Zemljaričem, nekdanjim slovenskim direktorjem Službe državne varnosti, bolj znane kot Udbe, ministrom in predsednikom vlade v prejšnjem, socialističnem sistemu, visokem funkcionarju komunistični partije. Kaj vas je gnalo, da se srečate z njim? Kaj ste se naučili?

Janez Zemljarič je oseba, za katero sem slišal že v socializmu, toda bolj problematično se mi je zdelo, da sem zanj slišal, da je aktiven tudi v svobodni Sloveniji. Ne spomnim se več natančno, kdo mi je namignil, da ima Zemljarič še vedno razpredenih precej lovk in zvez. Rekel sem samo, saj to ni možno, saj je že toliko star.

V tiskani izdaji in v Trafiki za tablične računalnike Bulat pove, kako ga je sprejel Zemljarič; kako slednji obdeluje vrtiček okoli nekdanje LDS; kako je način vstopa v Forum 21 podoben vstopanju v prostozidarske lože; zakaj se je včlanil v Zares in nato izstopil; kako se je v Zaresu okrepila struja Bogdana Biščaka, ki ji pravi komunistična struja.