Kot so še takrat poročali mediji, je bil dva dni po vašem obisku v avdienci pri papežu kardinal Franc Rode. Papežu naj bi dejal, da se zavzema za imenovanje novih nadškofov po normalnem kanonskem postopku brez vmešavanja in pritiskov morebitnih interesnih skupin.
Tega ne vem, je pa bilo vsekakor zanimivo, da me je dva dni kasneje poklical p. Ivan Herceg, urednik slovenskega programa Radia Vatikan in me vprašal, kaj sem jaz naredil, da Rode ni več član skupine za imenovanje škofov. Dejstvo je, da je Rode kriv za vsa nesoglasja, do katerih je prišlo v Slovenski cerkvi. Kriv je tako za finančni zlom mariborske nadškofije kot za vsa maščevanja, še zlasti nadškofu Alojzu Uranu. Rodetu ni bilo všeč, da je Uran postal njegov naslednik in da je po imenovanju za nadškofa prepovedal obnavljanje gradu Goričane, ki si ga je tako želel Rode. Obnovo je zaupal svojemu prijatelju in direktorju Papirnice Goričane Andreju Steguju.
Tudi prekmurski škof dr. Peter Štumpf je o tem, kako naj se imenuje škofe, imel podobno mnenje kot kardinal Rode.
Razumljivo, saj je Štumpfa za škofa imenoval Rode. Ko sem prišel iz Rima, je Štumpf zahteval konferenco na nekem neznanem kraju, kjer bom povedal, kaj je bilo v Rimu. Pristal sem na pogovor s škofom Andrejem Glavanom, ki je bil administrator ljubljanske nadškofije. Rekel sem mu, da sem šel v Rim z iskreno željo, da papež dobi še drug pogled na resnično stanje naše Cerkve, kakor jo vidijo in živijo laiki na terenu, kar je bilo dobro podano v slovenskem pastoralnem načrtu Pridi in poglejte (PiP) iz leta 2012, posebno ko govori zelo konkretno o naših šibkostih v Cerkvi. Pogovor je bil zelo napet, z ničimer se ni strinjal, ampak je obtoževal laike, ki niso zadovoljni in hodijo po svoji poti. Posebno se je lotil spletnega portala Iskreni net, češ da vodilna Igor Volk in Štefan Kržišnik sploh nista katoličana, a jaz sem ju očitno branil. Na koncu mi je škof dal vedeti, da je razočaran nad menoj, nad mojim delovanjem v Cerkvi, ker ne upoštevam škofov, da sem mimo njih šel kar direktno k papežu, ker se družim z nevernimi laiki in jih podpiram.
Ali bi dejali, da ste zaradi svojega pogovora s papežem posegli v kasnejše imenovanje nadškofov?
Nisem imel namena vplivati na imenovanje, saj to vendar ni moja stvar. V Rim sem odšel zaradi kardinala Rodeta. Moji sobratje v Rimu so mi dejali, da iz tega ne bo nič, ker sta Rode in kardinal Marc Ouellet velika prijatelja. Rode je bil takrat stalni član komisije za imenovanje škofov. Oba s kardinalom sta bila francosko usmerjena, sploh Rode, ki je študiral v Franciji. Brez dvoma, Rode je kulturen in zelo sposoben, toda hkrati je človek z veliko težnjo po bogastvu in slavi, po tem, da želi biti v središču pozornosti. Njegove zadnje knjige nisem bral v celoti, vem pa, da v njej ni imel dobrega mnenja o papežu Frančišku. V intervjuju za Mladino je negativno govoril o papežu. Dejansko mu papež ni drag, skupaj z nadškofom Zoretom in drugimi poskuša umakniti iz Slovenije tudi sedanjega nuncija, vendar jim za zdaj to ni uspelo. V ozadju so neverjetne stvari.
Vaš obisk papeža sprva ni bil znan, a je že mesec kasneje prišlo do razkritja. Je bilo to slabo ali dobro za vas?
Kmalu potem ko so bile objavljene fotografije s somaševanja s papežem, se je začelo govoriti o tem, kaj sem vendar počel v Rimu. Zaradi fotografij seveda ni bilo mogoče skriti srečanja, je pa bilo razkritje slabo zaradi odziva sobratov, ki so me spraševali, čemu sem vendar šel v Rim. Nekateri mi očitajo, da sem se sam ponujal za obisk pri papežu, kar ni bilo res, in čeprav imam vse dokumentirano, mi ne verjamejo. Deležen sem bil tudi napadov zaradi mojih zapisov na FB z zahtevo, kako škofje pričakujejo, da ne bom kritično pisal o Cerkvi. Pisal sem že marsikaj, tudi o mojemu prijatelju Alojzu Uranu, ki sem ga ves čas spremljal. Med bivanjem v Trstu niso nikogar pustili k njemu, v Slovenijo je lahko prišel le k zdravniku in na svoj dom k nečaku. Takrat me je poklical njegov nečak, da sem bil potem lahko z njim. In še preden je bil izgnan iz domovine, ko je ležal v bolnišnici, sem dobil dovoljenje, da sem lahko prišel k njemu.
Ravno pred mojim obiskom je bil pri njem tedanji nuncij Santos Abril y Castelló, ki se je do Urana grdo obnašal navkljub slabemu zdravju. Povedal mi je, kako ga je nadrl in mu ukazal, da mora čim prej iz Slovenije, vse z namenom, da prepusti škofovsko mesto drugemu. Po odhodu nuncija, ko sem prišel k njemu, mi je povedal, kako je potekal pogovor z nuncijem in kako mu je hudo. Mislil je, da ga bo kap. Neverjetno je, kar se dogaja v ozadju Cerkve, je veliko huje od tega, kar se dogaja na državni ravni. Vse to je res težko verjeti.
Res težko je sprejeti in razumeti, zakaj je bil nadškof Uran celo med hudo boleznijo deležen tako nevzdržnih pritiskov.
Že prej, ko je bil Uran le pomožni škof, je bil deležen šikaniranja. Da se ga čim bolj znebi, ga je nadškof imenoval za odgovornega za Slovence v zamejstvu in tujini. Nadškof Rode ga ni želel videti v svoji bližini že samo zato, ker je bil preveč ljudski in je rad obiskoval preproste ljudi. Moteč je bil ravno zaradi te človeškosti in še bolj potem, ko je bil proti lastnim Rodetovim pričakovanjem imenovan za nadškofa.
Rode je že pred svojim odhodom v Rim začel obnovo gradu Goričane skupaj s prijateljem in direktorjem papirnice Andražem Stegujem. Ta je Rodetu obljubil obnovo gradu ter da bo v njem lahko živel, dokler bo živel. Vse je bilo obnovljeno, vendar je zmanjkalo denarja, direktor Stegu je bil v veliki stiski pred stečajem, zato je odpotoval v Rim, kjer je prosil Rodeta, naj mu posodi denar, vsaj dva milijona evrov, da se bo lahko rešil dolgov, povzročenih zaradi obnove dvorca. Obnova je stala osem milijona in pol evrov, a mu je kardinal odvrnil, da to ni njegova stvar, ampak škofije. Prosil je ljubljansko nadškofijo, a vse zaman. Tako glede gradu, kot sem tudi izvedel v pogovoru s Stegujem, niti po desetih letih ni še poplačan ta dolg.
Celoten intervju s patrom Roblekom lahko preberete v tiskani izdaji Reporterja
