Poglejmo še eno od ljubljanskih vil, ki so jo leta 1945, takoj ko so z revolucionarnim nasiljem – lepo ga je v spominih opisal Albert Svetina - Erno – prišli v Ljubljano, zaplenili (ukradli) komunisti. V Dukićevo vilo se je vselil komunistični kulturnik Josip Vidmar.
Bodimo vse
Bogo Zupančič je v več knjigah z naslovom Usode ljubljanskih stavb in ljudi (tretja knjiga, 2007) opisal tudi nekaj stanovanjskih vil, ki so jih komunisti po vojni z revolucionarnim nasiljem odvzeli (ukradli) njihovim lastnikom. Pri tem so si izmišljevali »razloge« za »odvzem« oziroma »nacionalizacijo«, vse po vrsti grobo izmišljene. Eni so bili »kolaboracionisti«, drugi pa preprosto kapitalisti in bogataši.
Zdaj so z nepopisnim nasiljem v slovenska mesta vdrli komunisti s svojimi paravojskami, eno od njihovih gesel pa je bilo po pesmi Internacionala »bili smo nič, bodimo vse«.
Vidmarjeva beda
Zupančič je na kratko predstavil tudi znamenito Dukićevo vilo, v kateri se je po vojni ugnezdil oproda komunističnih krvnikov Kardelja in Kidriča Josip Vidmar. Vidmar je bil ves čas komunističnega režima, torej 45 let, siva eminenca kulture na Slovenskem. Vrhovni kulturnik torej, ki se je, tako kot njegova »kultura«, ponašal z bedo, ta pa se imenuje rop in laž. Živel je v oropani hiši, ta rop pa je temeljil na komunistični laži o razlogih zanj.
Dukićeva vila, ki stoji na vogalu Ceste 27. aprila in Ceste v Rožno dolino, se imenuje po stavbeniku Adolfu Leonu Dukiću.
Adolf Leo Dukić
Kot je napisal Zupančič, je bil ekstravagantni stavbenik Adolf Leon Dukić (1887–n. p.) edinec, ki se je rodil v Trstu očetu Franu, ki je bil dvorni svetnik in doma iz Kastva pri Opatiji, ter materi Josipini, rojeni Mosettig iz Gorice. Leta 1914 je diplomiral na Tehnični visoki šoli na Dunaju. Leta 1920 je ustanovil Gradbeno podjetje ing. Dukić in drug, leta 1931 družbo z istim imenom, posedoval je podjetje za gradnjo železnic in cest.
Leta 1931 si je kupil pred devetnajstimi leti zgrajeno Skabernetovo vilo na začetku Rožne doline in jo nekoliko predelal in razširil. Živel je v zgornjih nadstropjih, spodnje je imela v najemu judovska družina Bader. Njegovo podjetje je poleg edinih blokov v prestolnici, ki se imenujejo po stavbeniku, zgradilo še Mariborski dvor v Mariboru, palačo nekdanje zavarovalnice Dunav ter številne vile in druge stavbe v Ljubljani in drugod.
Posebnež
Medtem ko je Dukić, kot je zapisal Zupančič, gradil in veseljačil, se je Josip Vidmar, ki se je po vojni naselil v njegovo vilo, boril proti unitarizmu in jugoslovanstvu, leta 1932 je napisal knjigo Kulturni problem slovenstva.
Kakšen je bil Dukić, je najbolje opisal grafik Marijan Pogačnik v spominih z opisom spalnice na ljubljanskem velesejmu, ki jo je kupil: »Najimenitnejše je bilo pohištvo za spalnico iz dragocenega rožnatega lesa vrtnic, ki so jih gojili z debelimi stebli za pohištven les. To spalnico je kupil podjetnik Dukić za svojo ljubico ciganko, ki je bila s svojimi opicami in papigami prava ljubljanska znamenitost, odkar se je znani mogotec zaljubil vanjo in s svojo nenavadno zvezo poskrbel za slikovito zanimivost v ljubljanskem mestu.
Njegova ciganka se je vozila po mestu z oblečeno opico na rami v avtu linkolnu, tedaj edinem te vrste v mestu, in je metala ciganom, če je nanje naletela na ulici, denar. Opice in papige are pa so bile tudi na domačem balkonu Dukićeve vile in so, kot so Pogačniku pripovedovali obiskovalci, v notranjščini pogrizle vse pohištvo.«
Umrl je v revščini
Po okupaciji je, po besedah Žive Vidmar, ki je to zgodbo slišala od očeta in posredno od osebnega Dukićevega šoferja, Dukić menda poročil Ciganko z enim od svojih delavcev in je potem odšla v Kraljevico. Po kapitulaciji Italije pa se je umaknil – tokrat z italijansko ljubico, ki je bila zagreta fašistka – v Italijo.
Po vojni ga je komunistični režim »obsodil« na osem let zapora. Seveda le zato, da se je s sodno krajo polastil njegovega premoženja.
Dukić je odšel v Avstrijo, v Wienerneustadt, kjer je v revščini umrl.
Vidmar je Dukića v pogovorih rad omenjal in se zanj tudi zavzel pri predsedniku vlade Stanetu Kavčiču, vendar brez uspeha, pravi njegova hči.
Josip Vidmar
Josip Vidmar (1895–1992), ki je v Dukićevi vili živel po vojni z družino več kot štirideset let, je, kot je zapisal Bogo Zupančič, skupaj z vilo po vojni dobil še rdečo in zeleno papigo ter zlate ribice v ribniku na vrtu.
Vidmar izhaja iz premožne meščanske družine, ki se je ukvarjala s proizvodnjo dežnikov in pletenjem nogavic. Zaradi ekonomske neodvisnosti je bil pokončen literarni in družbeni kritik, ki je ob tuji agresiji vstopil v partizane in ob Informbiroju leta 1948 demonstrativno tudi v Komunistično partijo.
Metal ključe v zrak
V socialističnih časih napačno razumljenega jugoslovanstva se je bil odločno zavzel za ohranitev slovenskega jezika. Po drugi strani ni bil naklonjen modernizmu in je bil trn v peti številnim mladim ustvarjalcem. Njegova hči Živa je Zupančiču povedala, da sta po partizanski poroki mama in oče sanjarila, kje bi po vojni stanovala. »Mama je rekla, da je najlepša Dukićeva vila. Funkcionar Boris Kidrič jo je odklonil, češ da je pretemna. Nekega dne je oče prišel v Union in metal ključe v zrak. 'Kateri ključi so to?' je vprašal mamo.«
Iz dveh prostorov so naredili salon in še večjo, sprva jedilnico, nato knjižnico, kjer so tudi kartali. Med Vidmarjeve kvartopirce so spadali Čoro Škodlar, Branko Volavšek, Tit Vidmar, Smiljan Samec in Sveta Jovanović pa tudi Milan Vidmar.
Vidmarjev salon
V salonu so se zbirali kulturniki Dubravka Tomšič Srebotnjak, Lovro Matačić, Lili Novy, Bojan Štih, Jože Javoršek in drugi. Salon je bil središče kulturnega življenja, v njem je vladalo prijetno razpoloženje, čeprav so se pogosto o nekaterih vprašanjih kresala mnenja. Arhitekt Miloš Vidmar je leta 1947 vilo nekoliko povečal, leta 1975 pa jo je preuredil arhitekt Janko Omahen, pohištvo je delo Vinka Glanza ... Danes stanujejo v vili Vidmarjevi potomci in sorodniki. Živa Vidmar je pred leti v vili v salonu organizirala več tematskih večerov, v njej je Ženski klub.