Nobena stranka nima razloga za slavje. Gibanje Svoboda, ki je supervolilno leto začelo triumfalno in ga zmagovito končuje, se rešuje na eni strani s posvojitvijo političnih akterjev in na drugi z naslanjanjem na civilno družbo. Predsednica republike Nataše Pirc Musar je njihova, enako župana obeh največjih mest Zorana Jankovića in Saša Arsenoviča.
Ko bosta janšizem in antijanšizem stopila v ozadje, bodo toliko bolj v ospredju izzivi, ki jim nihče ne vidi rešitve, vsaj v zdravstvu je gotovo tako; zožuje se tudi manevrski prostor zadolževanja za finančne subvencije in popuščanja plačnim zahtevam javnega sektorja. Marsikaj se dogaja v ozadju vladajočega Gibanja Svobode, kot razkriva upiranje notranje ministrice Tatjana Bobnar. A pozor, podprla jo je t. i. civilne družba oziroma ena od njenih izpostavljenih nevladnih »mrež«, to je Pravna mreža za varstvo demokracije.
Je to res le en velik kaos, da si izbrani civilnodružbeniki lastijo pristojnosti, ki jim ne gredo? Vprašanje je na moč umestno, a ga velja še zaostriti in obrniti: kdaj v času desne vlade je katera o njenih civilnodružbenih organizacij naredila nekaj, kar ni bilo všeč vladajoči stranki? In bi s tem delovala kot prepotrebni korektiv desnih vlad, ne pa da jih v vseh stvareh brez razločevanja podpirajo tako kot so ravnali v zadnji vladi Janeza Janše.
Gibanje Svoboda, ki je supervolilno leto začelo triumfalno in ga zmagovito končuje, se rešuje na eni strani s posvojitvijo političnih akterjev in na drugi z naslanjanjem na civilno družbo.
SDS je razglasila zmago že na petih zaporednih lokalnih volitvah, vendar ne bo mogla mimo ugotovitve, da je, glede na številke, vendarle naredila korak nazaj. Tako kot tudi SLS. Po izgubljenih državnozborskih volitvah aprila Janša ni ponudil odstopa, kot je to storil leta 2014, ko ga je prepričljivo porazila SMC. Njegov pogled (v intervjuju za Demokracijo) je zelo zožen: vidi le to, da sta SDS in NSI izboljšali rezultat – polomili so ga drugi, s katerimi je spomladi 2020 sestavil koalicijo, v parlament pa ni prišla tudi »SLS in partnerji«, kamor se je zatekal nekdanja SMC. Tak ozek pogled preprosto spregleda relativnega zmagovalca.
Predsednik SDS napoveduje, da bo Golobova koalicije razpadla zaradi koritništva. Ne bo je torej konec zaradi delovanje opozicije, referendumov interpelacij in vseh drugi sredstev, ki jih ima na voljo in so jih domala že vse uporabili. Po referendumskem porazu so prišli do spoznanja, da je kar počakati, se malce spočiti, medtem pa se bo združbo Golobovih začele spodjedati kar sama.
Z drugimi besedami, uporabil jih je dr. Igor Lukšič: premier Golob se je zelo okrepil, opozicijo je pravzaprav likvidiral. Nič čudnega, če je zadnji še slovenske partije Ciril Ribičič zapisal: »Če hočemo postati bolj vključujoča družba, nas mora skrbeti, da se tisti del volilnega telesa, ki je bil nekajkrat zaporedoma premagan na volitvah in referendumih, ne bo čutil spregledanega, odvečnega in diskriminiranega.« (Objektiv)