tanja žagar miki šarac Odkrito.si

Tanja Žagar se je zaradi sina odpovedala denarju

noemi_bar Svet24.si

Šok in preobrat v Baru: kaj se dogaja z Noemi?

hello-love-desktop1920x1200-sept Petisvet.si

Astro nasveti: od 15.10. do 21.10.2018

Jure Leben Svet24.si

Minister Leben: Slovenija je na robu ekološke ...

donald trump, melania knavs Svet24.si

VIDEO: Melania leta 1999: Bila bom kot Jackie ...

Lina Kuduzović Najstnica.si

Lina Kuduzović izdala svoj prvi singl in ...

jonatan haller pereira Njena.si

'Ljubezenski interes' Nike Zorjan srečo iskal na ...

Kolumnisti

Volivci združene Levice so zafrustrirani ljudje, ki bi leta 1934 volili Hitlerja, če bi jim le bilo dano

Deli na:
Volivci združene Levice so zafrustrirani ljudje, ki bi leta 1934 volili Hitlerja, če bi jim le bilo dano

Dr. Boštjan M. Turk

Slovenija z njimi postaja vse bolj zafrustrirana: cel narod stopa po poti Avnoja. V tem smislu se danes v Sloveniji piše leto 1934: kar bo sledilo, bo presenetilo tudi najbolj skeptične duhove v Evropi.

Bolj ko se Evropa oddaljuje od padca železne zavese, manj se zaveda otopevanja zavesti, ki se je je lotila v četrt stoletja. Ta proces je še posebno razviden v Sloveniji, kjer v današnjem času ni politika, ki ne bi bil povezan z nekdanjo partijo ali se nanjo ne bi vsakodnevno skliceval, kot Levica. A nekdaj, v času obstoja komunizma v Vzhodni Evropi, se je na Zahodu natančno vedelo, koliko je ura z vsem, kar v imenu »novega človeka« socializem oz. komunizem ustvarja v svetu.

Zahodni človek se je vseh inovacij, ki so prihajale z druge strani železne zavese, instinktivno bal. Večinoma so namreč pomenile nasprotje tega, kar so obljubljale: v državi, kjer so bili delavci na oblasti (Nemška demokratična republika), so ti vozili trabante in zaporožce, v državi, kjer pa so delavce izkoriščali kapitalisti (Zvezna republika Nemčija), pa so se ti na kraj izkoriščanja (tovarne) vozili z golfi, beemveji, audiji in mercedesi.

V deželah ljudske demokracije, ki so temeljile na »osvoboditvi človeka«, so bili zapori vselej polni političnih oporečnikov in ljudi, ki so jih zaprli prav zato, ker so se sklicevali na »svobodo«: velikokrat je bilo disidentov preveč in so morali zato narediti tudi gulage ali koncentracijska taborišča. V deželi, ki se še danes sklicuje na komunizem, so lagerji še vedno v pogonu (Severna Koreja).

Najjasnejši zgled tega pa je bila matična dežela komunizma, Sovjetska zveza: njeni disidenti so redno dobivali Nobelove nagrade (Pasternak, Solženicin), njen jedrski arzenal pa je pomenil najbolj konkretno grožnjo koncu zahodnega sveta, kar jih je ta poznal.

Z razpadom Sovjetske zveze (in Jugoslavije kot njenega pendanta) se je realnost, ki jo je zagovarjal komunizem, začela uresničevati kar znotraj Evrope in zahodnega sveta samega. Komunizem je imel namreč za svoj temeljni namen geslo iz internacionale »Bili smo nič, bodimo vse«.

Postmoderno levičarstvo, ki v imenu multikulturalizma, antinacionalizma, antikapitalizma terorizira večino zahodnih medijev, prek njih pa političnim voditeljem narekuje dekonstrukcijo zahodnega sveta, ni nič drugega kot prekamufliran arzenal marksistično-komunistične ideologije, ki ni uspela na brutalen način (vojna podreditev), pa si zato prizadeva z »mehkejšimi« sredstvi priti do istega rezultata.

A ne smemo si delati utvar – ta rezultat bo izginotje sveta, kot ga poznamo: ne bo več narodov, kultur, posameznikov in zgodovine, temveč bo na njihovo mesto stopila nadnacionalna, akulturna »zavest«, v kateri se bodo izgubili spol (vseeno bo, če boš moški, ženska ali »transgender«), rasa in kultura.

V Sloveniji se danes nekritično obnavljajo tradicije titoizma in SFRJ: vzemimo za izhodišče misel hrvaške predsednice, ki je premlada, da bi hodila po poteh Avnoja. Njen intervju v Kleine Zeitungu (deset dni tega) je odmeval, še posebno naslednja poved: »Ničesar drugega nisem hotela, kot da grem ven iz te more. Hotela sem biti svobodna: želela sem imeti možnost, da v trgovini izberem med več kot eno vrsto jogurta. Nisem niti najmanj želela oblastem priobčevati, koliko kruha bomo v naši družini potrebovali prihodnji teden.«

Problem je, da današnja »jugonostalgija«, ki SFRJ in Tita prikazuje v barvah, v kakršnih nista nikoli obstajala, pada na plodna tla sodobnega evropskega levičarstva, ki mu je sleherna, še tako okrutna rdeča diktatura bližja od vsakdanjika evropskih mest in vasi. Vprašanje za psihoanalitika, če ne za psihiatra.

Polemika, ki se je pozneje razvila (v prostoru nekdanjih jugoslovanskih republik) prav na temo, koliko jogurtov je bilo mogoče kupiti v SFRJ, sicer sama po sebi ni smiselna, je pa smiselna, ker se tiče nečesa bistveno bolj pomembnega. Najprej: Kolinda Grabar ima prav – v Sloveniji, ki je bila neprimerno bolj razvita kot na primer Kosovo ali BiH, si v osemdesetih letih lahko dobil le dve vrsti jogurta: navadnega s 3,2% maščobe in enega sadnega. Dobil si lahko beli, polbeli ali črni kruh in žemljo. To je bilo vse.

V času, o katerem govori Kolinda Grabar, si moral za pot v tujino odšteti ogromne zneske, pa še na pot si lahko šel le petkrat na leto. Ni bilo avtomobilov (razen smrtno nevarnih zastav 750 (fičo) in zastave 101 – na gumah »tigar«, ki so drsele že pri zunanji temperaturi 25 stopinj plus, kaj šele je bilo pozimi ali v dežju!), ni bilo detergentov, kave in še nešteto drugih stvari. Ni bilo tudi svobode: če si govoril, da si Slovenec, si prej ko slej vzbudil zanimanje Udbe.

Če si hotel zaslužiti, si moral v ekonomsko emigracijo, v kraje, kjer so »kapitalisti brutalno izkoriščali« delavce, na primer v Zvezno republiko Nemčijo. Tuji avtomobili, ki so se vozili po razpadlih jugoslovanskih cestah (avtocest kot v tujini ni bilo, izjema je ena sama, avtocesta Zagreb–Beograd in tisto malo, kar je iztržil Kavčič pred svojim padcem: Vrhnika–Razdrto), so bili v večini last državljanov na začasnem delu v tujini. Ali pa visoko pozicioniranih udbovcev ali partijcev.

Foto: Bobo - Luka Mesec, koordinator Levice

Kar pa je bilo še posebno boleče, pa je bilo, da smo bili Jugoslovani (Slovenci pač nismo smeli biti) v tujini avtomatično ovrednoteni kot državljani drugega reda. Navajam anekdoto, po spominu: nekdanji veleposlanik RS v Parizu je konec osemdesetih let sedel v francoski prestolnici s prijatelji na kavi. Pogovarjali so se srbohrvaško. Pristopil je natakar in jih radovedno vprašal, kateri jezik govorijo – odgovorili so mu po pravici. Videč, da so vsi lepo oblečeni in uglajeni, je natakar presenečen dejal: oprostite, ampak do zdaj sem v tem jeziku slišal govoriti samo prekupčevalce, kurbe in žeparje.

Problem je, da današnja »jugonostalgija«, ki SFRJ in Tita prikazuje v barvah, v kakršnih nista nikoli obstajala, pada na plodna tla sodobnega evropskega levičarstva, ki mu je sleherna, še tako okrutna rdeča diktatura bližja od vsakdanjika evropskih mest in vasi. Vprašanje za psihoanalitika, če ne za psihiatra.

Tudi vprašanje združene Levice ni vprašanje, ki bi zadevalo politično kulturo, je vprašanje za psihiatra: volivci te stranke so zafrustrirani ljudje, ki bi leta 1934 volili Hitlerja, če bi jim le bilo dano. Slovenija z njimi postaja vse bolj zafrustrirana: cel narod stopa po poti Avnoja. V tem smislu se danes v Sloveniji piše leto 1934: kar bo sledilo, bo presenetilo tudi najbolj skeptične duhove v Evropi.