Opera Ljubezen in kapital, delo libretista Vinka Möderndorferja in skladatelja Janija Goloba, ki je po krstni junijski izvedbi prejšnji teden dočakala še premiero v ljubljanski Operi, me je s svojim naslovom najprej spomnila na marksizem. Po dejanski vsebini »diši« po starih časih socialnega realizma, po sporočilnosti – da je ljubezen resnična vrednost in edini kapital, ki lahko človeka osreči in obogati – pa je na trenutke že blizu znanstveni fantastiki. Pa vendar ta t. i. opera upora tudi pri povprečnem gledalcu vzbuja tisto nekaj, česar nam danes celo v umetnosti kronično primanjkuje: upanje.
Ko človek izgubi upanje, izgubi vse. A kako ohraniti upanje v času, ko vsak peti Slovenec živi pod pragom revščine? Kako, tudi v luči mednarodnega dneva boja proti revščini, ki ga imamo 17. oktobra, ostati ne le realen, ampak tudi optimističen? Socialni realizem v prvi polovici 19. stoletja je, ne glede na vse kritike, ohranil upanje. Realizem, ki smo mu danes priča tako na ulicah kot tudi na umetniških odrih, pa je po večini katastrofičen in militanten, hvalnica obupu in propadu. Usmerjen k sebi, ne k drugemu. Pogled v obličje drugega pa vse redkeje v človeku zbuja sočutje, o katerem d govori židovski »etični« mislec Emmanuel Levinas.
Ni treba iti daleč, da se zavemo te naše realnosti. »Anonimni« spletni komentarji so najbolj očitni kazalec, v kako veliki krizi smo v resnici. Ekonomska stiska je v družbi, ki je desetletja sledila potrošniškim, ne pa etičnim in moralnim vrednotam, ljudem vcepila nevidni čip, s katerim je njihova percepcija sveta postala polna sovraštva do drugega. Ne prenesejo pogleda na ljudi, ki jim še gre dobro, tudi pogled na zvrhano polne nakupovalne vozičke v njih vzbuja jezo in nemoč, četudi je to, realno gledano, vendarle eden od znakov, da naše gospodarstvo še ni dokončno »crknilo«.
Od najvišjih državnih predstavnikov zahtevajo, da se vozijo naokrog v cenenih kripah. Umetnike bi najraje izbrisali z obličja Zemlje, saj večina ljudi verjame »floskuli«, da ti brez izjem živijo na račun davkoplačevalcev. Malce bolj tolerantni so le še do športnikov, a bog ne daj da bi kateri od njih svoje športne uspehe želel tudi ekonomsko unovčiti! Pavšalno izrečene obtožbe, da živimo v fašizmu in da je bilo v socializmu boljše, pa le še bolj potrjujejo domnevo, da smo dosegli dno. In ne glede na morebitno čudežno rast BDP v bližnji prihodnosti se bomo s tega moralnega dna težko dvignili na površje.