Zato je morala iti Hillary Clinton, zato se bo poslovil François Hollande: iz istih razlogov so Italijani rekli ne Matteu Renziju. Enak motiv je tudi britansko otočje odpeljal iz EU.
Dejali bi, da je zmaga Van der Bellena zoper Hofferja prejšnjo nedeljo v Avstriji odraz enakega razpoloženja. A tu se motimo. Pot do spoznanja vodi preko politične mape Avstrije, kjer so izrisani okraji, koder je zmagal Hoffer in koder Van der Bellen. Politična mapa Avstrije 4. decembra 2016 je bila podobna politični mapi ZDA 8. novembra letos. V večini dežel je zmagal Hofer, (v ZDA Trump), le urbane koncentracije so bile tiste, ki so prinesle zmago Hillary Clinton (v Avstriji Van der Bellenu – Dunaj, Lienz, Voralrberg). Vendar: ker imajo Američani elektorski sistem, ki korigira metropolitansko večino, Avstrijci pa ne, se je zgodilo, kot se je zgodilo.
A elita, ki je odločila zmago v Avstriji je za razliko od uradne evropske politike ukoreninjena ne v času po padcu berlinskega zidu, temveč v času pred tem dogodkom, to je v času, ko je še obstajala Titova Jugoslavija. Ko je ob zori demokratizacije v nekdanji Jugoslaviji prišlo do znamenitega procesa proti četverici (l. 1988 so se novinarji dokopali do dokumenta JLA, ki je predvideval uvedbo izrednih ukrepov v Sloveniji), je Igor Bavčar kot vodja civilne družbe za zaščito žrtev hotel zadevo internacionalizirati v Avstriji. S skupino somišljenikov je prišel do vodje poslanske skupine SPÖ (Klubobmann) avstrijskega parlamenta, ki je bil tedaj Heinz Fischer. Ta ga je debelo pogledal in vprašal, če je zadeva usklajena s Stanetom Dolancem, in če jih je on poslal. Heinz Fisher je bil po osamosvojitvi eden najboljših »kolegov« Milana Kučana.
Socialistični vzhod je držal pokonci avstrijsko drugo republiko. Za nekdanjega dunajskega župana Helmuta Zilka je bilo odkrito, da je v šestdesetih in sedemdesetih letih sodeloval s češkoslovaško komunistično politično policijo.
Še zanimivejša zgodba: Kurt Waldheim je bil takoj po izvolitvi za predsednika Avstrije (1987) razkrit kot pribočnik generala Löhra, ki je pač veliko več vedel o likvidacih civilistov v času druge vojne v Jugoslaviji, kot je bil pripravljen priznati. Še posebej o pobojih na Kozari. Zakaj je to prišlo ven takrat in ne prej, ko je bil Waldheim še generalni sekretar ZN? Mnogi upirajo prst v KGB: podlaga je določen arhivski material.
A nihče se še ni vprašal, kakšna je bila povezava Kurta Waldheima s titoistično Jugoslavijo. Predsednik Zveze borcev in eden najvidnejših funkcionarjev v nedemokratičnem režimu Janez Stanovnik je postal generalni podsekretar OZN v Ženevi, kar je ena najvišjih funkcij na planetu. Temu primerna je tudi plača. Ko je bil generalni sekretar U Tant, SFRJ ni mogla uspeti s Stanovnikovo kandidaturo. SFRJ se je po U Tantu potegovala za Waldheima kot generalnega sekretarja OZN in Tito ga je med lobiranjem odlikoval z visokim državnim odlikovanjem. Ko je Waldheimu uspelo (1971), je Stanovnik nastopil službo (1972 do 1987). Elektronska enciklopedija (povzeta po Enciklopediji Slovenije) navaja: »Na delu v Ženevi je Stanovnik ostal 15 let«. Njegov odhod sovpada z izvolitvijo Kurta Waldheima za predsednika Avstrije ter z objavo dosjeja Waldheim – Kozara (1987). Waldheim se je zameril Udbi, pa so objavili fotografije. Zakaj je vprašanje, na katerega še iščemo odgovor.
Evropski poslanec in nosilec liste avstrijskih socialistov za evropske voliteve 2014 Eugen Freud je v evidenci slovenske Službe državne varnosti zaveden pod redno številko 234953. Ima dosje s številko 14002 – 09409, kar pa pomeni, da gre za številko dosjeja stalnega vira na zvezi uslužbencev SDV, pripadnikov rezervne sestave in registriranih sodelavcev SDV. Takšno številko imajo tudi tisti med koroškimi Slovenci, ki so sodelovali s SDV (Udbo) in tega niso nikoli zanikali. Kako da avstrijska politika ni preverila pri virih, ki so bili tisti čas na razpolago (o tem se je mnogo pisalo - sam leta 2005, leta 2011 pa je to izšlo v knjigi Razdalje do sveta, ki jo je na tiskovni konferenci predstavil Boris Pahor)? Gradivo in podatki so bili na voljo za nadaljne raziskave. Avstrijska politika in mediji pač niso imeli interesa pri razkrivanju lastne preteklosti in oporečnih povezav, je edini odgovor.
V Avstriji je delovalo 300 registriranih sodelavcev jugoslovanske tajne službe Udbe. Ta ni soodgovorna za mnoge atentate, temveč tudi za sistematično mehčanje avstrijske politike v smeri popuščanja vzhodnemu bloku. Tito in Moskva sta vselej bila eno. Danes je multikulturna politika isto kar so bili včasih neuvrščeni. Avstrijska politična in medijska elita, ki jo vzpostavilo komunistično podtalje oz. njegove internacionale, je z izvolitvijo Van der Bellena dobila bitko, a ni dobila vojne.
Ker je bila izvoljena s pomočjo Avstrijske ljudske stranke (ÖVP), bodo Hoferjevi svobodnjaki upravičeno lahko organizirali nov zagon ljudi. Glasovi Avstrijske ljudske stranke bodo šli njim. Tako bo Hoferjeva ideja eden glavnih favoritov za zmago na prihodnjih parlamentarnih volitvah. Kje so časi, ko je Alois Mock (Avstrijska ljudska stranka) podprl osamosvojitev in demokratizacijo Slovenije, z namenom, da bi se vrnila v evropsko normalnost!
A Evropa se spreminja: škoda, ki jo nanašajo »kulturbundovci« multikulturalizma in vsega, kar stoji v njegovem ozadju, se popravlja sama po sebi, spričo normalnosti večine. Tako kot protiutež nastaja nova desnica, ki raste iz ljudi: od Baltika do Trsta, po Churchillovo.