Trimesečne izredne razmere, ki so v Turčiji začele veljati prejšnjo sredo, Erdoganu in turški vladi dajejo skoraj proste roke. Nove zakone lahko sprejemajo brez odobritve parlamenta in omejijo pravice in svoboščine državljanov – ena prvih potez vlade je bila suspenz Evropske konvencije o človekovih pravicah. Svoboda govora? Pozabite. Za začetek je Turčija blokirala več spletnih novičarskih portalov, ugasnila opozicijske radie in televizije, nato pa zaustavila dostop do portala Wikileaks, ki je objavil 300.000 elektronskih sporočil vladajoče Stranke za pravičnost in razvoj (AKP).
Čistka bo temeljita, začela se je s pobijanjem in mučenjem poraženih pučistov, nadaljevala pa z osupljivim številom aretacij, odpuščanj in suspenzov. Današnje dogajanje v Turčiji je bolj značilno za čas po uspešnem državnem udaru, ne pa po domnevni zmagi demokracije.
Božji dar
Erdogan in njegova stranka AKP sta bila dobro pripravljena na trenutek, ko bosta lahko po svoje preuredila Turčijo. Vojaški udar je prišel kot naročen, kot »božji dar«, je po njem dejal Erdogan. 15. julija se je svet še zbegano spraševal, kaj se dogaja v Turčiji: vojska je komaj zasedla ključne točke in pokanje se je šele začelo, a AKP je imela odgovor na vprašanje, kdo je kriv. Za prevratniki je Fethullah Gülen, v izgnanstvu v ZDA živeči voditelj zmernega islamskega gibanja Hizmet, so Erdoganu zveste vladne službe hitele razlagat medijem. Predsednik je po videoaplikaciji facetime državljane pozval, naj gredo na ulice in ustavijo državni udar, v mošejah so se oglasili imami in ljudstvo spodbujali, naj gre na trge in se upre vojski.
Vojska je, zaverovana v svojo vlogo varuha posvetne Turčije, že zdavnaj izgubila stik z vsakdanjikom turške družbe. S statusom države v državi, z vojaškim življenjem, ločenim in drugačnim od življenja povprečnega Turka, je spregledala, da se je Turčija spremenila in da sta Erdogan in islamizem že dominantni sili v turški družbi. V preteklih letih so vojsko pretresli korupcijski škandali, zaupanje v vojsko je dramatično upadlo, nekateri voditelji preteklih državnih udarov so celo stopili pred sodnika.
Če so vstajniki pričakovali, da bodo Turki udar podprli ali celo pozdravili, so se hudo ušteli. Proti njim niso bile le množice podpornikov, temveč tudi policija, obveščevalne službe in velik del vojske. Vse opozicijske stranke, med njimi tudi kurdska Ljudska demokratična stranka (PHD), so državni udar obsodile. Vse je bilo očitno bolj strah kaosa in nestabilnosti, ki bi sledila uspešnemu prevratu: rušenje Erdoganove AKP in vojaški pogrom nad islamisti bi slednje lahko pognal v objem Islamske države in drugih skrajnih organizacij.
Državni sovražnik
Islamska država Erdogana trenutno ne skrbi preveč, bolj otipljiva je zanj grožnja simpatizerjev Gülena in kurdskih upornikov. Okoli sto generalov in admiralov je obtoženih sodelovanja v poskusu prevrata, na tisoče častnikov je pridržanih, čistka v vojski pa ne kaže, da bo kmalu pojenjala. Enako velja za sodstvo, kjer so oblasti za začetek začele čistiti sodniške in tožilske vrste, nekaj dni kasneje še šolstvo.
Pod udarom je na deset tisoče ljudi, ki skoraj gotovo niso vedeli za prevrat, a so po mnenju vladajoče AKP ideološko oporečni. Odstranjenih bo več kot 1500 dekanov zasebnih in javnih visokih šol, kakih 21.000 učiteljev je ostalo brez licence za poučevanje, turškim akademikom je prepovedano potovati v tujino. Radijske in televizijske postaje, ki jim očitajo povezave z Gülenovim gibanjem, so izgubile licence za oddajanje. Vsega skupaj je bilo v vojski, policiji, sodstvu, šolstvu in v raznih drugih javnih službah odstranjenih okoli 60.000 ljudi, ki jim očitajo simpatiziranje s Fethullahom Gülenom. Za Erdogana in AKP je izgnani klerik večja grožnja od Islamske države ali kurdske PKK, premier Binali Yildirim je Hizmet celo označil za teroristično organizacijo. Še do pred nekaj leti sta bila Erdogan in Gülen zaveznika, a nato je predsednik klerika obtožil, da je povezan s protikorupcijsko preiskavo zoper vodilne člane AKP in Erdoganove sorodnike. Erdogan ima kar prav, ker trdi, da so v vojski Gülenovi simpatizerji – navsezadnje jih je predsednik v nekih drugih časih sam pomagal spraviti na pomembne položaje.
Kar me ne ubije, me krepi
Erdogan lahko z Gülenovimi simpatizerji v glavnem obračuna s čistkami, toda Kurdi so trdovratnejši nasprotnik. Med letoma 2009 in 2015 se je Ankara trudila doseči dogovor s Kurdsko delavsko stranko (PKK), ki vodi upor Kurdov v Turčiji. Vmes je bilo nekaj premirij in izbruhov sovražnosti, nato je šlo lani vse k vragu in sovražnosti med turško vojsko in Kurdi so se znova razplamtele. Od julija lani do maja letos je bilo po poročanju turških oblasti ubitih okoli 2500 kurdskih upornikov, ki vračajo udarce tudi s terorističnimi napadi. Neskončna in neuspešna vojna proti Kurdom je sploh eden največjih virov nezadovoljstva v vojski, ki ne dobi želenega mandata za obračun z uporniki, politiki pa tudi ne uspe najti rešitve.
Erdogan, nekdanji župan Istanbula in nato premier, se je ob gospodarskih reformah, ki so prinesle zavidanja vredno gospodarsko rast, izkazal tudi s skoraj desetletjem in pol krepitve moči. Svojega islamizma ni pretirano poudarjal, gospodarska rast je na njegovo stran spravila javno mnenje in mu prinesla simpatije poslovnežev, leta neprekinjenega vladanja pa so mu omogočila nastavitev svojih ljudi na skoraj vse pomembne položaje v državi, tudi v vojski. Ko je v zadnjih letih končno nehal skrivati svoje avtoritarne ambicije, je bilo za nasprotnike že prepozno. Neuspeli vojaški udar ga bo naredil še močnejšega – ob čistkah gre pričakovati, da bo še okrepil prizadevanja za ustavno spremembo turškega političnega sistema v predsedniškega, ki bi mu prinesel nove pristojnosti in še več oblasti.
»Lažnivi lastnik nezakonite palače«
Zadnjih nekaj let je brez milosti obračunaval s kritiki. Zaradi žalitve predsednika je turško pravosodje preganjalo in še preganja na tisoče ljudi, tudi preveč drzne najstnike. Pred leti je prišla policija v šolo iskat 16-letnika, ki je Erdogana imenoval »lažnivi lastnik nezakonite palače« – s tem je mislil razkošno, pregrešno drago novo predsedniško palačo v Ankari. Kompleks s 1150 sobami je dom za sultana, ne pa za predsednika sodobne demokracije, so Erdoganu oponašali kritiki, predsednik pa dokazuje, da ima zelo tanko kožo. Vsega skupaj so turški tožilci okoli 1800 ljudi obtožili žaljenja predsednika (za to je zagrožena kazen do štirih let zapora), med njimi tudi nekdanji mis Turčije Merve Buyuksarac, ki je na instagramu objavila do Erdogana kritično pesmico. Neki nesrečnik, ki je Erdogana primerjal z Gollumom iz filmov Gospodar prstanov, je dobil pogojno zaporno kazen, a je ob tem izgubil starševske pravice. Zdravnik, ki je prav tako opozoril na podobnost med Erdoganom in grotesknim Gollumom, je izgubil službo in še čaka na odločitev sodišča. Čisto varni niso niti kritiki turškega predsednika na tujem, kot je izkusil nemški satirik Jan Böhmermann. Nemško sodišče mu je na vztrajanja »bossa iz Bosporja« prepovedalo izvajanje opolzke pesmice o Erdoganu.
S Putinom spet prijatelja
Čeprav krepi svojo moč v Turčiji, Erdogan potrebuje tuje zaveznike. V EU ga resda potrebujejo, a ga tudi gledajo silno postrani. Vloga Turčije v sirskem konfliktu, kjer skozi porozno turško-sirsko mejo v Siriji prihajajo tuji borci in orožje, Ankaro pa bolj skrbijo Kurdi kot islamski skrajneži, mu je nakopala zamero Zahoda, ki jo je še poglobila drža Turčije v migrantski krizi. Najprej je več kot milijon ljudi spustila v Evropo, nato je Erdogan od EU izsilil milijarde in vizume za Turke v zameno za ustavitev migrantskega vala. Na njegovo srečo ga še vedno potrebujejo, so pa čistke Turčijo oddaljile od članstva v EU. Grožnje nekaterih politikov v članicah EU, da bodo v primeru vstopa Turčije v Unijo zahtevali referendum o izstopu svoje države, so lahko za kako desetletje ali več pozabljene.
Še najbolj se lahko Erdogan zanaša na politike s sorodnimi avtoritarnimi težnjami, naravni zaveznik je v tem primeru Rusija. Odnosi med Moskvo in Ankaro so se po lanski sestrelitvi ruskega vojaškega letala hudo ohladili, Rusija je Erdogana in njegovo družino celo obtožila trgovanja z nafto Islamske države. V zadnjem času se odnosi izboljšujejo, Erdogan in Putin se bosta kmalu sestala, za povrh pa sta bila aretirana turška pilota, ki sta novembra lani sestrelila ruskega lovca. Prijetima pilotoma so bile že pripisane povezave s Fethullahom Gülenom, trenutno v Turčiji največjim državnim sovražnikom.
Politika popuščanja
Hudih kritik iz Washingtona ne gre pričakovati. Kvečjemu floskule o človekovih pravicah in demokraciji, a za Združene države Amerike je Turčija preveč pomemben zaveznik, da bi odnose ogrozili zaradi pomislekov o drsenju države v avtoritarizem. Za začetek je ameriški predsednik Barack Obama Erdogana pohvalil zaradi neuklonljivosti v spopadu s pučisti in izrazil olajšanje, da je z družino ušel prevratnikom. V boju z Islamsko državo in pri številnih drugih krizah na Bližnjem vzhodu se Američani zanašajo na pomoč Turčije, stabilnost v državi je pomembnejša od demokracije. Letališče Incirlik je eno ključnih oporišč za boj z Islamsko državo, a šele lani so ZDA in zaveznice dobile dovoljenje Ankare, da s turškega ozemlja napadajo skrajneže v Siriji in Iraku. V razmerju Amerike in Turčije ima slednja trenutno v rokah skoraj vse pomembne karte, edina ameriška možnost je Gülen, čigar izročitev je Ankara že zahtevala. Proces izročitve je sicer dolg, o tem ne odloča Bela hiša, ampak sodišče, kdorkoli bo novembra zmagala na ameriških predsedniških volitvah, bo od Obame podedoval tudi ta glavobol. Vsekakor ameriški predsednik turškega kolega javno ne bo kritiziral, nadaljevala se bo politika popuščanja avtoritarnemu voditelju, ki s tihim pristankom ali v najboljšem primeru s simboličnim, šibkim ugovarjanjem mednarodne skupnosti pelje državo v diktaturo.