26. aprila 1983 ob 1.23 zjutraj sta v Černobilu, približno 110 kilometrov severno od Kijeva, med varnostnim preizkusom odjeknili dve eksploziji in razdejali četrti reaktor elektrarne. Pri tem je v zraku nastal smrtonosen radioaktivni oblak, ki se je razširil nad vso Evropo.
Strokovnjaki menijo, da je bil pomemben dejavnik pri nesreči nenavadna in slaba zasnova reaktorja tipa RMBK, predvsem nagnjenost k nenadnemu nihanju napetosti. Poleg tega sovjetski reaktorji za razliko od tistih drugod po svetu niso imeli zaščitne strukture, ki bi v primeru nesreče preprečevala uhajanje radioaktivnega sevanja.
V nesreči je imel pomembno vlogo tudi človeški dejavnik. Po ugotovitvah strokovnjakov se je nesreča zgodila zaradi kršitev operativnih postopkov in nezadostne varnostne kulture.
Tudi odpravljanje posledic je potekalo katastrofalno. Sovjetske oblasti so zamujale z evakuacijo lokalnega prebivalstva. 48.000 prebivalcev mesta Pripjat, ki je le tri kilometre od jedrske elektrarne, so evakuirali šele popoldne dan po nesreči.
Do konca leta 1986 so preselili 116.000 ljudi iz 30-kilometrskega območja okoli nuklearke. V naslednjih letih je enaka usoda doletela še 230.000 ljudi.
Goreče jedrsko gorivo je deset dni gasilo 600.000 "likvidatorjev" - večinoma je šlo za vojake, policiste, gasilce in državne uslužbence, ki so imeli le malo ali nič zaščitne opreme. Zadolženi so bili tudi za izgradnjo betonskega sarkofaga nad uničenim reaktorjem, ki naj bi preprečil dodatno uhajanje radioaktivnih snovi, in čiščenje okolice.
Prvi alarm je zazvonil šele dva dni po nesreči v Černobilu, vendar ne v Sovjetski zvezi, temveč na Švedskem, kjer so zaznali nepojasnjen dvig radioaktivnega sevanja. Sovjetski voditelj Mihail Gorbačov je šele 14. maja priznal, da se je v Černobilu zgodila nesreča.
Mednarodna javnost je bila ogorčena. Černobil je spodbudil mednarodna prizadevanja, ki so presegla hladnovojne delitve, za izboljšanje jedrske varnosti in pomiritev javnosti.
Eden najpomembnejših ukrepov je bila ustanovitev Svetovnega združenja jedrskih operaterjev (Wano), ki izvaja preglede 430 reaktorjev po svetu.
Razpad Sovjetske zveze in konec hladne vojne sta prav tako odstranila ovire za mednarodno sodelovanje. Nekdanje vzhodnoevropske komunistične držav, mnoge so zdaj članice EU, so nadgradile svoje jedrske elektrarne, zgrajene s sovjetsko tehnologijo. Od 17 reaktorjev tipa RMBK, ki so delovali leta 1986, so jih šest ugasnili.
Okrepila se je vloga Mednarodne agencije za jedrsko energijo (IAEA). Uvedla je nove varnostne postopke in zdaj od 168 držav članic zahteva, da prijavijo tudi najmanjše incidente v jedrskih objektih.
Podpisana je bila vrsta mednarodnih sporazumov, med katerimi je najpomembnejša konvencija IAEA o jedrski varnosti. Preostali med drugim zadevajo jedrske odpadke in sisteme za zgodnje opozarjanje ob nesrečah.
Toda prepričanje, da je bilo narejeno dovolj, je odplaknil cunami, ki je 11. marca 2011 prekinil elektriko in ustavil hladilne sisteme v treh reaktorjih jedrske elektrarne v japonski Fukushimi.
"Na Japonskem so bili takrat prepričani, da je bil ta objekt trden (...) in da izvedba nadgradnje ali sprememb v objektu ne bi bila dobra zamisel, ker tako pred javnostjo pokazali določeno šibkost. To je bila velika napaka," je dejal vodja jedrske varnosti pri IAEA Juan Carlos Lentijo.
Najhujša jedrska nesreča po Černobilu je znova povzročila ogorčenje, sprožila dodatno mednarodno sodelovanje in še povečala vlogo združenja jedrskih operaterjev in jedrske agencije ZN.
Upravljavci jedrskih elektrarn so znova zagotovili, da so izvedli dodatne tehnične izboljšave. Toda ne glede na vse tehnične in regulatorne izboljšave ostaja tveganje človeške napake - skupni imenovalec Černobila in Fukushime.
V okoljevarstveni organizaciji Greenpeace opozarjajo, da je največje tveganje dejstvo, da je večina reaktorjev, zlasti na Zahodu, starih več desetletij, zasnovani so bili v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja. Poleg tega so bili zgrajeni, preden je sploh kdo pomislil grožnjo, ki se je pojavila v zadnjih letih - jedrski terorizem.
Koliko žrtev je terjala katastrofa v Černobilu, trideset let kasneje ostaja neznanka. Medtem ko je Mednarodna zdravstvena organizacija (WHO) predvidela dodatnih 4000 smrti zaradi raka v okoliških državah, Greenpeace ocenjuje, da je zaradi radioaktivnega sevanja umrlo že 100.000 ljudi.
Posledice nesreče še danes ogrožajo zdravje lokalnih prebivalcev. Na onesnaženih območjih živi več kot pet milijonov ljudi - 2,3 milijona Ukrajincev, 1,1 milijona Belorusov in 1,6 milijona Rusov. 10.000 kvadratnih kilometrov zemlje je še vedno neprimerne za gospodarske dejavnosti. Na območju deset kilometrov od černobilske elektrarne zaradi visoke stopnje onesnaženosti s plutonijem življenje ne bo mogoče še več deset tisoč let.